Vitaminska bomba bo zdržala le do januarja

»Maja je bilo slabo vreme, dežja ni in ni bilo konec, nato je prišla neka okužba, zdaj pa je ta dež pokvaril še precej od tistega, kar je ostalo. Tako je bolj ali manj pri vseh pridelovalcih v Strunjanu. Kaki je dober kot vedno, a ga je manj in ga januarja verjetno ne bo več dobiti, kar se prejšnja leta ni dogajalo,« pravi strunjanski pridelovalec kakija Silvano Knez. Nič manj razočaran ni Dušan Žagar s kmetije Giassi: »Tudi ptiči delajo škodo, kljuvajo sadeže, jih poškodujejo in jih moramo dati stran. Ni lahko, saj je kaki naš pomembni in večinski pridelek. Gojimo še artičoke, druge stvari so malenkostne. Kakije sort tipo, rojo brillante, hachya in druge ponujamo umedene ali neumedene, iz njih delamo marmelado, kis, sušimo krhlje, pa za doma je še kak liter žganja.«
Kakija se torej velja zdaj naužiti svežega in se z njim založiti, saj ni le odličnega okusa, ampak je tudi pravi eliksir zdravja, ki ga bomo potrebovali v hladnejših dneh. Iz njega je mogoče pripraviti marsikatero slastno dobroto.

Kaki z botaničnim imenom Diospyros, kar v prevodu pomeni hrana bogov, je minuli vikend kar tri dni kraljeval v Strunjanu. Po zaslugi tamkajšnjega že 19. praznika, ki mu ga posvečajo, je to namreč njegova prestolnica. Izvira s Kitajske, kjer so v dolgih stoletjih vzgajanja razvili več sort. Po nekaterih virih naj bi ga v Evropo v 14. stoletju prinesel Marko Polo, vendar so ga začeli na stari celini resneje gojiti šele okoli leta 1870. V Primorju, kamor je prvi prišel iz južne Italije, se je to zgodilo v letih pred prvo svetovno vojno. Njegova zibelka pri nas je Strunjan, kjer se je vse začelo leta 1938, ko je Stanislav Knez kupil prvih 125 sadik in se pogumno odločil za za marsikoga takrat tvegano naložbo. Sicer pa ga danes v Sloveniji največ pridelajo na Goriškem, Vipavskem in seveda v Strunjanu.

K dobremu pridelku prispevata zlasti tamkajšnja blaga klima in dobra tla, tako da so se za nasade v Strunjanski dolini počasi odločali še drugi. Tam je danes skoraj tretjina vseh nasadov kakija v Sloveniji. Ker so hoteli njegovi najbolj vneti proizvajalci pospešiti prodajo s tem, da širša javnost bolje spozna dotlej dokaj neznani sladek, okusen in zdrav sadež ter široke možnosti njegove uporabe v kulinariki, se je leta 2001 porodila ideja za strunjanski praznik kakija. Ta danes pod okriljem Turističnega društva Solinar močno promovira kraj in je postal celo eden najbolj odmevnih ter množičnih jesenskih turističnih dogodkov na Obali.


To se je kljub slabemu vremenu potrdilo tudi tokrat, saj obiskovalcev ni manjkalo in skoraj ni bilo nikogar, ki se domov ne bi odpravil z zabojčkom, dvema. Nikoli se namreč ne ve, ali v trgovskih centrih, na trgih ali stojnicah ob cesti kot strunjanskega ne prodajo italijanskega ali španskega. Slastne sadeže so razstavljali in ponujali sveže in predelane v kulinarične dobrote. Strokovnjaki so pripravili predavanja o vrstah in načinu gojenja, izvedli so tekmovanje za največji strunjanski kaki, umetniki so razstavljali svoja dela, poskrbeli so za bogat razvedrilni in kulturni program, gostinci pa za pestro ponudbo jedi iz njega. Predstavila se je solinarska družina, mnoge so popeljali na vodene oglede tamkajšnjega Krajinskega parka Strunjan, znanega po tematski poti.

Sicer pa to drevo kljub dokajšnjemu nepoznavanju in mišljenju, da uspeva le v toplejših legah, počasi prodira tudi v notranjost Slovenije ter kot nezahtevna sadna vrsta pestri vse več vrtov. Agraria Koper je na stojnici dokaj nezaupljivim ponujala sadike kakija; kot je povedala Teja Ivančič, so šle najbolje v promet sadike sorte tipo, ki je najbolj primerna za notranjost Slovenije, od koder je bilo največ obiskovalcev. Prodali so jih do 50 na dan. Kupcem je dajala napotke: »Najbolje je najti prisojno in ne vetrno lego, da mu je toplo. Skopljite okoli 50 cm globoko jamo, na dno dajte hlevski gnoj, čez malo zemlje, da korenine niso v stiku z njim, in nato zasujte korenine, a ne čez predel cepljenja sadike. Morda bo že prihodnje leto kak plod, vsekakor pa za polno plodnost potrebuje nekaj let. Treba je gnojiti vsako pomlad, obrezovalni rez izvajamo, ko odrastejo prvi listki, ne potrebuje škropljenja.« Dodajmo, da ne mara kisle zemlje, prenese pa temperature do minus 10, za krajše obdobje celo minus 15 stopinj Celzija. Sicer ga je v takih primerih dobro zaščititi.

Zlati sadež, kot mu tudi pravijo nekateri, je sila bogat z vitamini, minerali, antioksidanti, vlakninami in še s čim, zaradi česar je idealno, da ga v obdobju viroz in drugih zimskih nevšečnosti pogosteje vključimo v svoj jedilnik. Svež se ne obdrži dolgo, zato ga gospodinje v Strunjanu sušijo v krhljih in iz njega delajo vrsto marmelad, celo z meto. Pripravljajo ga v sadnem kruhu, rižoti, pašti, frapejih, palačinkah – skratka, na 101 način.

Vrsti sladkih dobrot, kot so čokoladni bomboni s kakijevim želejem, s krhlji, svežim kakijem in s kakijevim žganjem, je Bojan Božič iz izolske čokoladnice Tramontana letos dodal čokoladne tablice s svežim kakijem. Manjkala ni niti priznana primorska kuharica Emilija Pavlič, cenjena zaradi svojih receptov za kar se da zdravo pripravljene jedi. Ponosna je na knjižico s 16 recepti istrskih jedi, za katero je dobila nagrado za najlepši spominek občine Koper. Za strunjanski praznik je pripravila pito iz kakija. »Preprosta je, vanjo nisem dala sode ne pecilnega praška in je lahko tudi za pojutrišnjem. Sicer pa svoje jedi posvečam naravi. Izklopite skrinje. Skrinja je žalitev narave. Jejmo sezonsko, in sedaj je na vrsti kaki!« je njen nasvet.