Voda – to si piši za uho: pomagamo si s čepki in plavalno kapo
Uho je izpostavljeno različnim zunanjim dejavnikom, poleti denimo vodi. Ste vedeli, da lahko kopanje privede do vnetja zunanjega sluhovoda? Ob pogostem močenju se namreč zmanjša lokalna obramba in se spremeni kislinsko-bazno ravnovesje kože sluhovoda. Voda zmanjša pH kože, ki varuje pred okužbo, in lahko raztopi in izloči ušesno maslo, ki je koristna zaščita. Ušesno maslo lahko veže nekaj vode, ki zaide v sluhovod med plavanjem, ter nabrekne, koža sluhovoda pa postane vlažna, zmehčana ter dovzetnejša za okužbe. Vlažno in toplo okolje ušes je idealno za razmnoževanje mikroorganizmov, ki so prisotni na koži in v sluhovodu, tudi v vodi so lahko prisotni mikrobi, ki se ob primernih razmerah v ušesu namnožijo in povzročijo draženje ali vnetje. Do okužb lahko pride tudi z bazensko vodo. Povzročitelji vnetja so najpogosteje bakterije (Pseudomonas aeruginosa, Staphylococcus aureus, anaerobne in gram negativne bakterije), v manjšem odstotku tudi glivice (Aspergillus in Candida), pravijo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ). Če je voda, v kateri se kopamo, neoporečna, sta za okužbo kriva pogosto močenje in potapljanje.
Izraz plavalno uho opredeljuje plavanje kot pomemben dejavnik za nastanek vnetja.
Izraz plavalno uho opredeljuje plavanje kot pomemben dejavnik za nastanek vnetja, pravijo strokovnjaki z UKC Ljubljana: »Prekomerno močenje sluhovodov ali voda, ki po plavanju ostane ujeta v njem, izplavlja ušesno maslo ter razmehča kožo sluhovodov, kar omogoči vdor bakterij v kožo in nastanek vnetja. Dodatno nastanek vnetja vzpodbudijo še potenje, anatomsko ozki sluhovodi, uporaba slušnih aparatov, ušesnih slušalk, čepov, poškodba pri mehanskem čiščenju, na primer z vatirano palčko, in draženje kože zaradi šamponov ali lakov za lase.«
Sami nikar
Vnetje sluhovoda se kaže kot srbenje, lahko se pojavi izcedek, tudi slišimo lahko slabše. Če je prisotna še bolečina – pritisk na predel ob vhodu v sluhovod je zelo boleč –, moramo k zdravniku, nikar se ne zdravimo sami doma in ne uporabljamo zdravil, ki jih priporoča ljudska medicina, saj lahko stanje še poslabšamo in celo razširimo okužbo! Zdravnik bo po potrebi sluhovod očistil ter predpisal antibiotične kapljice za uho, lahko nam vstavi trak, na katerega nanese zdravilno učinkovino. Če zdravljenje ne bi bilo uspešno, lahko predpiše oralni antibiotik. Bolečino lajšamo z analgetiki; navadno izgine v nekaj dnevih, uho pa se pozdravi v kakem tednu. Dokler vnetje ne izzveni, se vodi izogibamo. Vnetje ni nalezljivo, zato ni potrebe po omejitvi stikov z drugimi ljudmi.
Bolj ogroženi so otroci, ker se dlje zadržujejo v vodi, osebe s prirojenimi napakami ušes, vnetji kože ter osebe s sladkorno boleznijo, drugimi motnjami presnove, levkopenijo, pravijo na NIJZ: »Kopalci, plavalci, potapljači so bolj izpostavljeni okužbi zaradi pogostejše in daljše prisotnosti vode v ušesu, ki draži in zmehča kožo sluhovoda ter olajša vdor mikroorganizmov iz onesnažene vode.«
Brez palčk
Tudi v tem primeru je najboljša preventiva. Kot rečeno, je koristno ušesno maslo, ki nikakor ni umazanija, ampak naravni izloček ceruminalnih žlez, in ščiti kožo v sluhovodu. Ravno zato notranjosti sluhovoda ne smemo čistiti z vatiranimi palčkami! Z njimi namreč maslo potisnemo le še globlje v sluhovod, če jih že uporabljamo, z njimi očistimo le zunanji del sluhovoda. Ušesa namreč čistimo le do vhoda v sluhovod, torej toliko, kolikor dosežemo s kazalcem. Nikakor vanj ne tlačimo ostrih predmetov!
Za zaščito pred vodo si pomagamo s plavalno kapo ali pa uporabljamo čepke za ušesa, ki jih moramo zaradi higienskih razlogov redno menjati. Zlasti je uporaba čepkov priporočljiva za tiste, ki se pogosto spopadajo z vnetjem ušes. Pazimo, da se ne kopamo v onesnaženih vodah, prav tako se izogibamo daljšemu izpostavljanju sluhovodov vodi. Ko pridemo iz vode, ušesa nežno posušimo z brisačo in poskrbimo, da odstranimo vodo iz sluhovoda: glavo nagnemo na stran (lahko rahlo potegnemo za ušesno mečico) ali se uležemo na bok, da voda steče iz sluhovoda, seveda na obeh straneh.
