Vsak je malo hipohondra

Živeti v nenehnem strahu pred boleznimi je precej neprijetno in ob večjem strahu, celo fobiji, tudi močno ovirajoče, to pa vpliva na posameznikovo kakovost doživljanja sebe in življenja. To si lahko prav dobro predstavljamo zdaj v času koronavirusa. Najbrž nam marsikateri hipohonder malo privoščljivo prikimava, morda tudi sočustvuje ali pa olajšano laže pove, da smo končno vsaj malo vsi na isti barki.

Kot pove psihoterapevt Jaka Henigman, se hipohondrija šteje med duševne motnje, ki je v sorodu s panično motnjo, obsesivno kompulzivno motnjo in psihozo, pri čemer sta predmet panike in obsesije posameznikovo lastno telo in strah pred neozdravljivo boleznijo. »Oseba s hipohondrično motnjo je v nenehnem opazovanju in strahu pred najmanjšo telesno spremembo, naj gre za znamenje ali novo gubo na koži, bolečino v mišici, odpadanje las, pospešen srčni ritem, slabši spanec, kašelj ... Vse to so telesni znaki, ki jih večina ljudi ignorira ali se pomirijo ob nasvetu zdravnika,« pravi sogovornik.

Na takšno osebo pa te spremembe lahko vplivajo kot dokaz, da se z njo nekaj resnega dogaja, čeprav ji strokovnjaki povedo, da niso nevarne. Boji se, da bo zbolela na smrt ali pa vsaj za hudo kronično boleznijo, o kateri običajno zelo veliko ve.
 

Nujna je diagnoza

Tako kot pri drugih boleznih je tudi pri tej duševni motnji najprej treba postaviti diagnozo, da se lahko glede na simptome predpiše način zdravljenja. »To je dobro za vse strokovnjake, ki so se izobrazili v smeri psihološke pomoči. Morda je dobrodošla tudi za kakšnega alternativnega zdravilca, ki se človeka loti resno in strokovno, pa čeprav nekonvencionalno,« pove psihoterapevt in poudari, da prav diagnoza včasih posamezniku šele zares da dovoljenje, da si pomaga pri strokovnjaku.


Klinično psihološka oziroma psihoterapevtska diagnoza je bolj kompleksna in zahteva več pogovora in posluha. »Psihoterapevti želimo v glavnem oceniti, koliko je posameznik sposoben prepoznati in izražati svoja čustva, kakšne obrambne mehanizme ima, se pravi, koliko zna ostati priseben in v stiku z realnostjo ob stresu oziroma tesnobi, in kakšna je narava njegovih medčloveških odnosov.«
 

Kako pomagati

Če je panika prehuda in če oseba s hipohondrično motnjo doživlja močne strahove ali celo bolečine po telesu, ji je treba predpisati zdravila, pravi Henigman. »Zdravljenje se nadaljuje, da se paničnega in prestrašenega človeka, ki ne pozna svoje psihe, duše, sebe, svojih impulzov, čustev in konfliktov, pomiri, opremi in na novo sestavi skozi psihoterapevtski odnos in razvojni proces.« Sogovornik dodaja, da bo vsak izkušen psihoterapevt najprej znal človeku prisluhniti in vzpostaviti z njim varen in zaupljiv odnos. »To bo dosegel s tem, da pacienta ne bo prepričeval, da se moti in naj se pomiri, ampak se bo zanj iskreno in pristno zanimal.

Terapevt bo pacientov nov kontejner, tako za pozitivna kot negativna občutenja. Na neki način bo avtomatično postal njegov skrbnik, mama v prenesenem pomenu. Se pravi mama, ki ga ni razumela, se z njim ni dovolj dobro čustveno uglasila, in nujno, seveda, dovolj dobra mama oziroma skrbnik, ki se zmore in zna dovolj dobro uglasiti in ponuditi razumevanje, strpnost, stik, toplino.«


Proces takega zdravljenja lahko skozi pogovor in odnos traja več let, da nekdo, ki trpi za omenjeno motnjo, doživi ponovno psihološko rojstvo. To pomeni, da prepozna vzroke za svoje obnašanje in čutenje, nauči se izražati čustva, dobi ustrezno čustveno uglašenost in podporo terapevta, da si bo znal pomagati tudi sam, pove Henigman. Psihoterapija se tu konča. Ko je osvobojen svoje hipohondrične psihoze, se tak človek znajde v svetu spet sam, le da tokrat normalno, ne pa nevrotično trpeč. Vsak človek pride do sebe ob svojem času pa tudi hipohondrija je spekter, vsi smo malo hipohondra, vsi smo malo obsesivni in panični, vprašanje je le, v kolikšni meri, sklene psihoterapevt Jaka Henigman.