Vsaka vrsta ni za vsako jed

Čebula je vrtnina, ki nikoli ne izgine z naših jedilnikov, v jedeh je bolj ali manj prisotna in opazna. Sesekljana in pražena je osnova za jedi na žlico, rižote, omake, dušeno meso, narezano na kolobarje jo dodamo v sendvič. Najbolj znana delitev je po barvi, ločimo namreč rumeno, rdečo in belo, poznamo še šalotko, mlado čebulo, ki se je razveselimo spomladi in jo uživamo celo, s sočnim zelenjem vred. Čebule se ločijo tudi po obliki, od povsem okroglih do ploščatih in podolgovatih.

Če nismo posebno izbirčni, lahko belo, rdečo ali rumeno uporabljamo za katero koli jed, poznavalci pa bodo med njimi strogo ločili. Najpogosteje uporabljamo rumeno čebulo, ki ima najbolj izrazit in oster okus in je hkrati najbolj univerzalna, saj je primerna tako za kuhanje, pečenje in dušenje kot tudi surovo uživanje. Pri toplotni obdelavi se med vsemi najbolj raztopi. Nekoliko milejšega okusa je bela, najbolj blaga, če temu lahko sploh tako rečemo, je rdeča, ki se zato pogosto znajde v sendvičih in narezkih. Zelo je cenjena šalotka, ki jo na najvišje mesto postavljajo tudi vrhunski kuharji, to je drobna čebula precej blagega in sladkega okusa. Šalotko ali druge drobne čebulice lahko tudi vložimo v kis in so imenitna spremljava k mesnim in sirnim ploščam.

Čebulo lahko vso zimo kupujemo v trgovinah in jo hranimo v kuhinji, večje količine pa je treba pravilno skladiščiti. Spravimo jo v zaboje v suho in hladno klet, še bolje jo je povezati v kite in obesiti v suh prostor. Zalogo redno pregledujemo in sproti odstranjujemo morebitne nagnite čebule. Lahko jo tudi konzerviramo, narezano na rezine ali sesekljano posušimo v sušilniku zelenjave, nekaj časa bo zdržala tudi pražena, spravljena v steklene kozarčke. Pri tem jo dobro odcedimo, da izločimo čim več olja, kozarce dobro zapremo in postavimo v hladilnik. Taka čebula bo dobrodošla tudi takrat, ko se mudi s kuhanjem in preskočimo prvo fazo rižote ali druge jedi.