Vsi obrazi shizofrenije

Shizofrenija je uničujoča možganska motnja, ki vodi v zmanjšano psihosocialno funkcijo. Zanjo lahko zboli kdor koli, najpogosteje mlajši ljudje, med 18. in 30. letom starosti. Po ocenah zboli en odstotek svetovnega prebivalstva, kar pomeni, da zanjo trpi 10.000 na milijon ljudi. V Sloveniji jo ima okoli 20.000 prebivalcev. Ni podatkov, da bi se pogostost s časom bistveno spreminjala.

Bolezen je dedna, a način dedovanja ni preprost in niti ni dobro pojasnjen. Znano je, da je pri enem od enojajčnih dvojčkov (ki imata enake gene) tveganje, da zboli tudi drugi, 50-odstotno. Če ima shizofrenijo eden od staršev, je tveganje pri otrocih, da bodo zboleli zanjo, 10-odstotno. Le petina oseb, ki jo ima, je sposobna obdržati svojo službo, tretjina jih je sposobna ohraniti stabilno razmerje. Spada med psihotične duševne motnje, ki s simptomi izrazito prizadenejo tako tistega, ki zboli, kot njegovo družino, hkrati osiromašijo človekovo sposobnost uvida v bolezen in še povečajo težave pri zdravljenju. Približno 10 odstotkov ljudi s shizofrenijo stori samomor.

Pojavlja se v epizodah in se kaže s pozitivnimi in negativnimi simptomi. Pozitivni so halucinacije, zaznave brez realne osnove, večinoma akustične, in blodnje, ko ima oboleli napačna prepričanja, ki jih ni mogoče spremeniti z logično razlago. Negativni se kažejo kot pomanjkanje volje za socialne stike ali druge aktivnosti, pretirano poglabljanje v svoj notranji svet, skromna verbalna produkcija tako po količini kot vsebini in odsotnost običajnega čustvenega odziva na dogodke v okolici.
 

Dve generaciji zdravil

Zdravijo jo z antipsihotiki, ki jih glede na obdobje razvoja, farmakologijo in profil neželenih učinkov uvrščamo v dva razreda – v prvo ali v drugo generacijo oziroma med tipične in atipične. Prva generacija antipsihotikov, torej tipičnih, je bila odkrita v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Večina zdravil druge generacije, atipični antipsihotiki, je bila razvita pozneje. Obe blokirata receptorje v možganskih dopaminskih poteh, pri čemer atipični antipsihotiki delujejo tudi na serotoninske receptorje.


»Dosedanja zdravila za zdravljenje shizofrenije so bila brez dvoma učinkovita pri zmanjševanju oziroma obvladovanju tako imenovanih pozitivnih simptomov, kot so blodnje in halucinacije, mnogo manj pa so delovala na področju zmanjševanja negativnih, to so motnje volje, socialni umik, splitvenost čustvovanja oziroma odmaknjenost,« pravi prof. Rok Tavčar z Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana. Še več, nekatera starejša zdravila naj bi celo nekoliko okrepila negativne simptome. Tako stanje za bolnike in svojce gotovo ni bilo dobro, zato so raziskovalci poskušali najti načine za obvladovanje negativnih simptomov.

Težava je bila v tem, da natančni mehanizem nastanka negativnih simptomov ni bil znan, zato ni bilo mogoče razviti učinkovitih zdravil za ta namen, razloži prof. Tavčar in pojasni, da je zato dosedanje zdravljenje negativnih simptomov temeljilo predvsem na kombinaciji obstoječih zdravil, zlasti novejših antipsihotikov, ter antidepresivov. Težava pri uporabi slednjih je, da lahko okrepijo pozitivne simptome, hkrati pa le malo vplivajo na negativne simptome, pravi sogovornik.


Z napredkom znanja o mehanizmu nastanka negativnih simptomov in shizofrenije nasploh se je pokazalo, da imajo prednost zdravila, ki delujejo na poseben podtip dopaminskih receptorjev, receptorje D3. Ker do nedavnega zdravil, ki bi specifično oziroma selektivno delovala na te receptorje, ni bilo, so bolnike zdravili z obstoječimi zdravili, je povedal profesor Tavčar in še, da se je šele v zadnjem času pojavilo zdravilo kariprazin, katerega najpomembnejša značilnost je delovanje na omenjene receptorje.