Za jecljanje ni kriv stres
Velika večina posameznikov, ki jeclja, naj bi podedovala določene dejavnike tveganja, prav tako naj bi imelo jecljanje nevrološko osnovo. Štirikrat pogosteje se pojavlja pri moških kot ženskah, med dejavnike tveganja spadajo tudi razvojni zaostanki pri otrocih, večja verjetnost za jecljanje obstaja pri otrocih z drugimi govornimi ali jezikovnimi težavami, nam je ob mednarodnem dnevu ozaveščanja o jecljanju pojasnila Sabrina Cirman, prof. spec. in reh. ped.– logoped, iz Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov v ZD Ljubljana – Center.
Prvi znaki jecljanja, ki se v govoru kaže kot blokade, ponavljanje zlogov ali glasov in njihovo podaljševanje, se običajno pojavijo med drugim in četrtim letom ali šele ob vstopu v šolo, redkeje v puberteti in odrasli dobi, nadaljuje sogovornica: »Nastanek jecljanja je odvisen od kombinacije številnih dejavnikov, točnega vzroka pa še ne poznamo. Določene okoliščine, kot so stres v družini, visoka pričakovanja staršev ali druge vrste pritiska, lahko vplivajo na že obstoječe jecljanje, a ga ne povzročajo. Največkrat se jecljanje pojavi v predšolskem obdobju. V večini primerov gre za razvojno jecljanje, ki spontano preide v nekaj mesecih, včasih pa ostane kot kronično stanje tudi v odrasli dobi. Redko se prvič pojavi šele v odraslosti, največkrat kot spremljevalni simptom degenerativnih bolezni ali posledica možganske kapi, tumorjev, cist.«
Otroka ne prekinjamo, ne popravljamo in ne dopolnjujemo.
O jecljanju še vedno obstajajo določena prepričanja, denimo, da je posledica stresa ali travme, celo posnemanja: »Nemalokrat slišimo, da je jecljanje le navada, ki jo lahko oseba kadar koli prekine, še vedno pa obstaja napačno prepričanje, da so osebe, ki jecljajo, manj inteligentne. Na žalost se ljudi, ki jecljajo, v družbi še vedno drži stigma in mnogi se lahko soočajo z različnimi negativnimi odzivi okolice. Otroci se lahko srečajo z zasmehovanjem vrstnikov, odrasli pa z diskriminacijo na delovnem mestu.«
Pozorni na vsebino
Kako se ustrezno odzvati ob prvih znakih jecljanja pri otroku? »Kadar starši kažejo znake frustracije ali strahu, obstaja večja verjetnost, da se bo tudi otrok tako odzval na svoj netekoči govor, kar lahko vpliva na njegovo samozavest in izrazitejše jecljanje,« poudarja sogovornica. »Večina staršev se sicer odzove povsem ustrezno in z razumevanjem, še vedno pa nekateri menijo, da otrok namenoma jeclja, in imajo na njegov netekoči govor negativen odziv. Učitelji so različno pripravljeni. Mnogi imajo osnovno znanje o vzrokih in lastnostih jecljanja, pogosto pa ne vedo točno, kako otroku, ki jeclja, omogočiti podporo in se ustrezno odzvati na zasmehovanje vrstnikov.« Pri otroku, ki jeclja, smo pozorni na vsebino pripovedovanja in ne na to, kako govori, opozarja logopedinja: »Otroku damo na voljo dovolj časa, da sporočilo pove sam. Ne ugibamo, kaj je hotel povedati, temveč mu povemo, da ga nismo razumeli. Otroka ne prekinjamo, ne popravljamo in ne dopolnjujemo. Izogibamo se najrazličnejšim napotkom, raje smo mu dober govorni vzor. Govorimo počasi in sproščeno, uporabljamo izraze, ki jih otrok pozna.«
Obstajajo različni pristopi in strategije pri logopedski obravnavi jecljanja, ta pa je najuspešnejša takrat, ko ni usmerjena le na otrokov netekoči govor. Pomemben del logopedske obravnave vključuje učenje odzivanja na zasmehovanje, ki ga ne smemo ignorirati, poudarja Cirmanova in pristavi, da sta cilja terapije omilitev in sprejemanje jecljanja. Letos bo v središču mednarodnega dne ozaveščanja opuščanje stigme in sprejemanje jecljanja kot običajnega dela družbe.
Otroci se lahko srečajo z zasmehovanjem vrstnikov, odrasli pa z diskriminacijo na delovnem mestu.
