ŠČITNICA
Za obolelo ščitnico ni diete
Težave ima več kot 300 milijonov ljudi po vsem svetu; pojavijo se lahko kadar koli, običajno pri starih od 20 do 50 let, pogosteje med ženskami.
Odpri galerijo
Ščitnične bolezni so pogoste tako pri nas kot v svetu. Na območjih, primerljivih s Slovenijo, ima skoraj 20 odstotkov prebivalcev avtoimunsko bolezen ščitnice, daleč najpogostejši je hashimotov tiroiditis oziroma vnetje ščitnice, pogoste so še hipotiroza oziroma premajhno delovanje ščitnice, hipertiroza (preveliko delovanje) in rak ščitnice.
Po podatkih ambulante za bolezni ščitnice, ki deluje na Kliniki za nuklearno medicino Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, ki pokriva območje približno polovice Slovenije, vsako leto obravnavajo od 5000 do 6000 novih bolnikov s sumom na to bolezen. Pri približno 40 odstotkih potrdijo hashimotov tiroiditis, skoraj polovica potrebuje takojšnje zdravljenje, preostali pa spremljanje.
Kot pravi Janja Drenšek, predsednica društva Metuljčica, ki združuje ljudi z boleznimi ščitnice, si tirologi prizadevajo, da bi bili vsi deležni pravočasnega in kakovostnega zdravljenja. »V zadnjem času opažamo, da si nekateri s tako imenovanim samozdravljenjem naredijo več škode kot koristi. Ščitničnega hormona ni mogoče najti v naravi in ga moramo dobiti z bioidentičnimi hormoni. Obolela ščitnica se ne pozdravi z dieto ali vajami, ampak je nujno zdravljenje pod zdravniškim nadzorom.«
Vsakomur, ki zboli za kakršno koli obliko bolezni ščitnice, so v veliko pomoč z najrazličnejšimi informacijami in podporo v društvu Metuljčica, ki ima 518 članov. Deluje po sistemu skupin za samopomoč, ki so trenutno oblikovane v Ljubljani, Postojni, Novem mestu, Črnomlju, Kopru in Celju. Kot pravi Drenškova, si prizadevajo, da bi bili vsi deležni pravočasnega in sodobnega zdravljenja, hkrati pa ozaveščajo javnost o boleznih žleze in pomagajo ljudem s tovrstnimi težavami.
»Na skupinah se učimo živeti s svojo boleznijo in se trudimo, da bi nas okolica sprejela take, kot smo. Na srečanjih lahko vprašamo, kar nas teži v zvezi z boleznijo. Odkrito spregovorimo o bojaznih in strahovih, ki nas obhajajo ob diagnozi. Vse, kar se pogovarjamo v skupini, v njej tudi ostane. Na lastne oči se prepričamo, da smo kljub različnim diagnozam še vedno optimistični in dobre volje. Da se lahko potožimo ali pa zjokamo in nas ne bodo grdo gledali ali nas zasmehovali. Med seboj si prisluhnemo in se bodrimo. Težave, ki so bile videti nepremagljive, postanejo lažje.«
Vse leto organizirajo številna predavanja tako o ščitnici, psihičnih težavah bolnikov, zdravi prehrani kot tudi o krepitvi imunskega sistema in zdravega načina življenja. »V društvu Metuljčica smo člani kar močno povezani, tudi med epidemijo koronavirusa smo se obveščali, kdo je zbolel. Obolele smo spodbujali in hrabrili. Tako kot mnogim nam je v koronačasu najbolj manjkal osebni stik, ki smo ga nadomestili z zoom sestanki in telefonskimi pogovori,« delovanje društva v zadnjem obdobju oriše Janja Drenšek.
Po podatkih ambulante za bolezni ščitnice, ki deluje na Kliniki za nuklearno medicino Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, ki pokriva območje približno polovice Slovenije, vsako leto obravnavajo od 5000 do 6000 novih bolnikov s sumom na to bolezen. Pri približno 40 odstotkih potrdijo hashimotov tiroiditis, skoraj polovica potrebuje takojšnje zdravljenje, preostali pa spremljanje.
Kot pravi Janja Drenšek, predsednica društva Metuljčica, ki združuje ljudi z boleznimi ščitnice, si tirologi prizadevajo, da bi bili vsi deležni pravočasnega in kakovostnega zdravljenja. »V zadnjem času opažamo, da si nekateri s tako imenovanim samozdravljenjem naredijo več škode kot koristi. Ščitničnega hormona ni mogoče najti v naravi in ga moramo dobiti z bioidentičnimi hormoni. Obolela ščitnica se ne pozdravi z dieto ali vajami, ampak je nujno zdravljenje pod zdravniškim nadzorom.«
Živeti z boleznijo
Vsakomur, ki zboli za kakršno koli obliko bolezni ščitnice, so v veliko pomoč z najrazličnejšimi informacijami in podporo v društvu Metuljčica, ki ima 518 članov. Deluje po sistemu skupin za samopomoč, ki so trenutno oblikovane v Ljubljani, Postojni, Novem mestu, Črnomlju, Kopru in Celju. Kot pravi Drenškova, si prizadevajo, da bi bili vsi deležni pravočasnega in sodobnega zdravljenja, hkrati pa ozaveščajo javnost o boleznih žleze in pomagajo ljudem s tovrstnimi težavami.
Nekateri si s samozdravljenjem naredijo več škode kot koristi.
»Na skupinah se učimo živeti s svojo boleznijo in se trudimo, da bi nas okolica sprejela take, kot smo. Na srečanjih lahko vprašamo, kar nas teži v zvezi z boleznijo. Odkrito spregovorimo o bojaznih in strahovih, ki nas obhajajo ob diagnozi. Vse, kar se pogovarjamo v skupini, v njej tudi ostane. Na lastne oči se prepričamo, da smo kljub različnim diagnozam še vedno optimistični in dobre volje. Da se lahko potožimo ali pa zjokamo in nas ne bodo grdo gledali ali nas zasmehovali. Med seboj si prisluhnemo in se bodrimo. Težave, ki so bile videti nepremagljive, postanejo lažje.«
Dan aktivnih MetuljčicV društvu vsako leto na svetovni dan ščitnice (25. maja) organizirajo Dan aktivnih Metuljčic, ko pripravijo številna druženja, pohode, telovadbo, družabne igre in ozaveščanje javnosti po zdravstvenih domovih po Sloveniji. Ker imamo še vedno epidemijo, bodo letošnje aktivnosti prestavili na jesen, pravi Janja Drenšek. »Letos še ne bo mogoče osebno sodelovati pri ozaveščanju javnosti o simptomih, težavah in zdravljenju bolezni ščitnice, zato bomo pripravili predstavitve na panojih v avlah zdravstvenih domov.«
Vse leto organizirajo številna predavanja tako o ščitnici, psihičnih težavah bolnikov, zdravi prehrani kot tudi o krepitvi imunskega sistema in zdravega načina življenja. »V društvu Metuljčica smo člani kar močno povezani, tudi med epidemijo koronavirusa smo se obveščali, kdo je zbolel. Obolele smo spodbujali in hrabrili. Tako kot mnogim nam je v koronačasu najbolj manjkal osebni stik, ki smo ga nadomestili z zoom sestanki in telefonskimi pogovori,« delovanje društva v zadnjem obdobju oriše Janja Drenšek.