Zadnje besede Audrey Hepburn na smrtni postelji vas bodo osupnile
Audrey Hepburn smo si najbolj zapomnili kot lepotico iz filma Zajtrk pri Tiffanyju (Breakfast at Tiffany's, 1961), v naša srca pa se je zapisala tudi z drugimi filmskimi vlogami, v katerih je blestela njena nežna in lepa narava. Ta je prišla na plano tudi leta 1988, ko je Hepburnova postala ambasadorka Unicefa, kjer je aktivno opozarjala na težave otrok v Afriki, Južni Ameriki in Aziji.
Jeseni 1992 so zdravniki odkrili, da ima raka na črevesju. Ko je začutila, da nima več veliko časa, je napisala knjigo spominov. To so uvodne besede iz knjige, ki imajo še danes neverjetno moč.
»V življenju sem bila srečna, morda mi je prav zato Steven Spielberg predlagal, da igram angela po imenu Audrey Hepburn v filmu Always? Igrati angela s svojim imenom ... zdi se, da tega nihče ne more izvesti. Uspelo mi je ... Rada bi verjela, da ta moja zadnja igralska vloga v tem zemeljskem življenju ne bo prekinjena v naslednjem. Ko ljudje umrejo, kam gredo? Ali bo res obstajal angel z imenom Audrey Hepburn?
Sanjarim …
Kmalu bo božič, zadnji v mojem zemeljskem življenju. Sorodniki in prijatelji so mi obljubili, da se bodo zbrali, pripravila sem darila, voščilnice ... To bo najsrečnejši božič v mojem življenju. Srečna sem, čeprav vem, da me kmalu ne bo več, še vedno sem srečna, ker sem živa ...
Nočem se posloviti od ljudi na posnetku, to bom naredila v resničnem življenju. Želim se opravičiti vsem, s katerimi nisem bila v dobrih odnosih. Če sem koga užalila, to ni bil moj namen ... Rodila sem se in živela z veliko potrebo, da vsem dam ljubezen, nežnost, a vedno ne uspe.
Rekli so, da sem idealist in romantik. Obsojena sem bila, da brez premisleka dajem ljubezen vsem. Pravijo, da je ljubezen hvaležen dar, več kot daš, več dobiš.
Če bi vsi to razumeli, bi nam bilo veliko lažje.
Zelo težko je ljubiti tiste, ki nas sovražijo, v najboljšem primeru jih držati na dostojni razdalji in se ne odzivati na napade. Bodite strpni in sovraštvo do drugih ljudi bo izginilo.
Do ljudi nisem bil tako zadržana, čeprav sem se trudila. Ljudje so imeli na tisoče razlogov, da me niso marali ali da so jezni name, ker je čisto nemogoče, da bi nas imeli vsi radi. Rad bi se opravičila tistim, ki sem jim sama odrekla pozornost in ljubezen. Zdaj se ne da nič popraviti, le pokesati se moramo.
Nisem Mati Tereza, ki ljudem daje lekcije o življenju, tudi sama imam veliko grehov, a ko z eno nogo stojiš v večnosti, marsikaj vidiš drugače, nečimrnost se umakne v ozadje in nerazumljivo postane tako preprosto in jasno.
Škoda, da to razumevanje pride na koncu življenja in ne na začetku. Verjetno si ga je treba zaslužiti, izkusiti, da se pojavi. Gospodova pota so nenavadna, a tudi zelo pravična!
Morda je to najtežje – biti hvaležen za vse, kar se je v življenju zgodilo, tudi za žalitve in izgube. Če ne bi imela pet spontanih splavov, ali bi kaj manj cenila Seana in Luka? V boju za priložnost, da imam svojega otroka, sem se naučila ceniti življenje.
Preživela sem propad dveh družin, zato sem cenila Robertovo pozornost. Hrepenenje po najmanjšem odobravanju in trpljenje zaradi manka otroštva me je naučilo biti prijateljica z drugimi in biti strpna do vseh manifestacij volje in draženja ljudi okoli mene.
Hrepenela sem po ljubezni in se jo naučila dajati vsem, želela sem si pozornosti, zato sem skrbela zase, čakala na pomoč in pomagala drugim ...
Vedno sem verjela, da je glavna stvar v življenju ljubezen, ne samo med moškim in žensko, materjo in otrokom, ampak ljubezen do vsega, tudi do tistega, kar ni zelo prijetno.
Mama mi je privzgojila čudovita moralna načela: najprej misliti na druge in potem nase, biti prijazen, strpen in hkrati zadržan.
Spomnim se, ko sem Sophiji povedal ta načela, je bila ogorčena: 'Ne moreš se vedno zadržati! Kako se boš zadržal pri izražanju svoje ljubezni?!' Italijanska narava moje prijateljice ji govorila, da pri izkazovanju ljubezni ne sme biti zadržkov!
Če me vprašate, kaj je bilo v mojem življenju najpomembnejše, bom rekla: otroci in pridobljene izkušnje.
Šele potem pride delo, seveda, dobro delo, ki mi je dalo srečo v komunikaciji z najlepšimi ljudmi, prijateljstvo s številnimi, a vseeno najpomembneje je, da mi je dalo duhovno moč in izkušnje.
Vsi moji prijatelji so me nečesa naučili: biti zadržana, kot moja mama, oblačiti se kot Givenchy; plesati kot Astair, biti iskreno radodaren kot Peck; posredovati svoja čustva, kot to počne Nesbittova, razmišljati kot Zinnemann, ne sramovati se svojih čustev kot Sophia, dati svojo dušo tistim, ki jo potrebujejo, kot Christina Roth ...
Kar sem zdaj, je delo mojih prijateljev po vsem svetu. Vsak od njih si zasluži del Audrey Hepburn, čeprav me imajo radi in mi ploskajo – to je njihova zasluga.
Ali kaj obžalujem?
Da, zelo mi je žal! Žal mi je, da sem prišla na Unicef pozno in da sem prepozno začela potovati v države, ki potrebujejo pomoč. Toliko let je minilo v mirni tišini. Z Robertom bi dala svojo slavo v zameno za pomoč otrokom! Če imate takšno priložnost, se ne umaknite, ne sedite mirno v svojih udobnih hišah, pomagajte!
Ne morem več pisati, ne zmorem več ... Nikoli nisem jedla veliko, zdaj pa ne morem niti malo jesti, preprosto nimam več črevesja. Pred mano so skrbno skrivali, da ponovna operacija ni uspela, da mi je ostalo zelo malo časa.
Moji ubogi fantje Robert, Sean in Luca! Mislite, da je strašno umreti! Ne, žal mi je le, da jim ne bom mogla biti blizu, ampak iz nekega razloga sem popolnoma prepričana, da jim lahko pridem pomagat od tam ...
V vlogi angela, vsaj za svoje otroke in ljubljene.
Vrnila se bom, zagotovo se bom vrnila k vam in sejala bom ljubezen vse novo življenje.
In vsem tistim, ki so mi bili dragi v tem zemeljskem življenju, želim reči: 'Ne bodite ravnodušni – to je glavna stvar, ki se je morate naučiti v življenju.'«
Audrey Hepburn je umrla 20. januarja 1993 na svojem domu. Njene zadnje besede so bile: »Čakajo me ... angeli ... da delam na Zemlji ...«
