Zakaj se ne moremo upreti čokoladi? Nismo krivi mi, ampak ...
Med nakupovanjem hrane se, če nismo res disciplinirani, v košari hitro znajde kakšna čokoladica ali dve, morda vrečka bombonov, čipsa. Če nam je uspelo priti do tekočega traku na blagajni brez naštetega in še česa v vozičku, pa med čakanjem in ogledovanjem strateško postavljene ponudbe sladkih priboljškov popustimo tam. Poznano?
Po zadnjih dognanjih sodeč nismo krivi mi, ampak naši možgani!
Njihov odziv na hrano z visoko vsebnostjo maščob in sladkorja se močno poveča, zlasti je aktiven dopaminergični sistem, ki je odgovoren za motivacijo in nagrajevanje.
Raziskovalci z Inštituta Maxa Plancka za raziskave metabolizma v Kölnu in univerze Yale menijo, da lahko uživanje hrane z visoko vsebnostjo maščob in sladkorja v resnici spremeni naše možgane; redno uživanje tovrstnih živil, celo v majhnih količinah, jih tako rekoč uri, da bodo še bolj hrepeneli po njih. In tako imamo čedalje bolj radi nezdravo hrano, ki uničujoče deluje na naše telo.
Da bi preizkusili to hipotezo, so raziskovalci eni skupini prostovoljcev osem tednov poleg običajne prehrane vsak dan dali majhen puding, ki je vseboval veliko maščob in sladkorja. Druga skupina je prejela puding, ki je vseboval enako število kalorij kot tisti v prvi skupini, a manj maščob. Njihovo možgansko aktivnost so merili na začetku študije in vmes.
Odziv možganov na hrano z visoko vsebnostjo maščob in sladkorja se je močno povečal v prvi skupini. Še posebno aktiven je bil dopaminergični sistem, ki je odgovoren za motivacijo in nagrajevanje. »Možgani se tako naučijo nagrajevati in čedalje raje bomo imeli hrano, ki vsebuje veliko maščob in sladkorja,« pojasnjuje Marc Tittgemeyer, vodja študije.
V možganih nastanejo nove povezave, ki se ne razpustijo tako hitro.
Zanimivo je, da se prostovoljcem, ki so dobivali sladki puding, med eksperimentom niso spremenile krvne vrednosti, kot sta krvni sladkor in holesterol, a raziskovalci domnevajo, da se bo naklonjenost sladkim živilom pri njih nadaljevala. »V možganih nastanejo nove povezave, ki se ne razpustijo tako hitro. Konec koncev je bistvo učenja v tem, da ko se nekaj naučiš, tega ne pozabiš tako hitro,« sklene Tittgemeyer.
