SLADEK OKUS
Zakaj uporabiti vanilijo? Za sladice, belo meso, klobase
Vanilja velja za eno najbolj priljubljenih in uporabljanih začimb, zlasti za sladice, ponekod z njo začinijo belo meso in ribe ter celo klobase.
Odpri galerijo
Ko omenimo vaniljo, pomislimo na sladoled. FOTO: Guliver/Getty Images
Lahko bi rekli, da je vanilja v naši kulinariki vseprisotna, predvsem na polju sladkega seveda. Prva misel je sladoled, za nostalgike pa puding iz vrečke z okusom vanilje in orehovi rogljički, ki jih je pekla babica in dišijo po njej. Marsikdo se najbrž nikoli ni vprašal, iz česa pridelujejo to aromo oziroma začimbo, saj jo kupujemo predvsem kot izvleček v tekočini ali prahu, redkeje kot rjave stroke neuglednega videza, ki spominjajo na paličice. V resnici stroki rastejo na rastlini čudovitih cvetov, vanilja je plezalka, spada v rod orhidej. Seveda so bujni in brhki cvetovi za naš namen povsem nepomembni, saj so stroki tisti, ki izvabljajo kulinarične užitke.
Njena domovina je Mehika, kot začimbo so jo uporabljali že Azteki. Do sredine 19. stoletja je bila edina pridelovalka, pozneje so jo izvozili tudi v druge predele sveta, kjer so pač razmere za vzgojo. Danes jo gojijo v več državah, ker pa jo v avtohtonem okolju oprašujejo kolibriji, jo morajo na nasadih opraševati ročno. Največji pridelovalec je Madagaskar, pa nekaj drugih držav ob Tihem oceanu, gojijo jo tudi v Južni in Srednji Ameriki ter v Indiji. Za pridelavo so zanimive tri vrste vanilje, ki velja za eno najdražjih začimb. Prav zato je na trgu kopica umetnih, cenenih arom, ki pa se z naravno seveda ne morejo primerjati.
Če uporabljamo stroke, imajo to dobro lastnost, da jih lahko večkrat uporabimo. Ko smo jih kuhali na primer v mleku, smetani ali omaki, jih potem, ko dosežemo želen okus in aromo, poberemo ven, speremo z vodo, posušimo in prihranimo za drugič. Uporabljamo jih, dokler se ne razdišijo. Ali pa jih, prav tako oprane in posušene, potisnemo v kozarec s sladkorjem, ki se bo navzel vaniljevega vonja. Pogosteje uporabljamo izvleček v tekočini ter prah. Z vaniljo izboljšamo in obogatimo številne sladice, peciva, piškote, potice pa seveda pudinge, kreme, sladice iz kakava in čokolade. Pozimi lepo odišavi čaj, kuhano vino ali kompot, lahko jo zmešamo tudi v jogurt, smuti, marmelado in kosmiče, ki si jih pripravimo za zajtrk. Lahko rečemo, da je, poleg cimeta, najpogosteje uporabljana začimba za sladice.
Je dišavna začimba iz orhidej vrste Vanilla planifolia.
Njena domovina je Mehika, kot začimbo so jo uporabljali že Azteki. Do sredine 19. stoletja je bila edina pridelovalka, pozneje so jo izvozili tudi v druge predele sveta, kjer so pač razmere za vzgojo. Danes jo gojijo v več državah, ker pa jo v avtohtonem okolju oprašujejo kolibriji, jo morajo na nasadih opraševati ročno. Največji pridelovalec je Madagaskar, pa nekaj drugih držav ob Tihem oceanu, gojijo jo tudi v Južni in Srednji Ameriki ter v Indiji. Za pridelavo so zanimive tri vrste vanilje, ki velja za eno najdražjih začimb. Prav zato je na trgu kopica umetnih, cenenih arom, ki pa se z naravno seveda ne morejo primerjati.
Njena domovina je Mehika, danes pa je največ pridelajo na Madagaskarju.
Če uporabljamo stroke, imajo to dobro lastnost, da jih lahko večkrat uporabimo. Ko smo jih kuhali na primer v mleku, smetani ali omaki, jih potem, ko dosežemo želen okus in aromo, poberemo ven, speremo z vodo, posušimo in prihranimo za drugič. Uporabljamo jih, dokler se ne razdišijo. Ali pa jih, prav tako oprane in posušene, potisnemo v kozarec s sladkorjem, ki se bo navzel vaniljevega vonja. Pogosteje uporabljamo izvleček v tekočini ter prah. Z vaniljo izboljšamo in obogatimo številne sladice, peciva, piškote, potice pa seveda pudinge, kreme, sladice iz kakava in čokolade. Pozimi lepo odišavi čaj, kuhano vino ali kompot, lahko jo zmešamo tudi v jogurt, smuti, marmelado in kosmiče, ki si jih pripravimo za zajtrk. Lahko rečemo, da je, poleg cimeta, najpogosteje uporabljana začimba za sladice.
