Zanemarjanje težav lahko vodi v invalidnost

Poznamo več kot 100 vrst revmatskih obolenj, njihova pogostost pa se s staranjem povečuje. Skupni imenovalec pri vseh je bolečina, a kot opozarja prim. Mojca Kos Golja, dr. med., spec. interne medicine in revmatologije v pokoju ter častna članica Društva revmatikov Slovenije, si ljudje revmatske bolezni pogosto razlagamo po svoje.

Zboli lahko vsak

»Vsako zbadanje in trganje po sklepih, mišicah ter drugih delih, ki jih poslabšajo slabo vreme, mraz, vlaga in prepih, še ni revmatska bolezen. Zato je pomembno vedeti, katere revmatske bolezni poznamo in obravnavamo revmatologi. Sprožiteljev ne poznamo v celoti, vemo pa, da so pri nastanku vpleteni različni zunanji vplivi in tudi notranji dejavniki. Bolezni se med seboj razlikujejo po simptomih, znakih, bolezenskem dogajanju, diagnostičnem opredeljevanju in zdravljenju. Klinične značilnosti, ki se pojavljajo pri eni bolezni, so lahko povsem odsotne pri drugi. Včasih so si med seboj podobne, kar lahko povzroča težave pri diagnostičnem opredeljevanju. Dogaja se, da ena revmatska bolezen preide v drugo ali se med seboj prepletajo, kombinirajo,« pojasnjuje sogovornica in pristavlja, da za nekaterimi revmatičnimi boleznimi zbolijo že otroci, nekatere so značilne za starostnike, druge so pogostejše pri ženskah.

Zdrav življenjski slog je eden od temeljev.

»Pri večini revmatskih bolezni je vpleten imunski sistem, o njegovem delovanju in dogajanju med boleznijo pa vemo zdaj veliko več kot pred leti. Poznamo številne revmatske bolezni, ki niso prirojene. Sprožijo jih različni dejavniki iz okolja, kot so kajenje, ultravijolični žarki, bakterije, virusi in drugi mikroorganizmi, ter notranji telesni dejavniki (genetsko ozadje, spolni hormoni). Sledi nepravilen odziv imunskega sistema, nastajati začnejo avtoprotitelesa, ki napadejo lastno telo in povzročijo okvaro različnih organov in tkiv,« nadaljuje.

Revmatske bolezni v grobem delimo v več skupin: »Osteoartroza sklepov in hrbtenice je ena najpogostejših revmatskih bolezni, predvsem pri starejših. Prizadene več kot 40 odstotkov ljudi, starih od 45 do 75 let, in kar 80 odstotkov starejših od 75 let. Glavno bolezensko dogajanje poteka na sklepnem hrustancu, na hrbtenici pa na medvretenčni ploščici in malih sklepih med vretenci. Zunajsklepni revmatizem je skupina bolezni, pri katerih so lahko vnetno ali drugače prizadeti zunajsklepni deli (vezi, kite, kitne ovojnice, sluzne vrečke, nasadišča kit, mišic na kost). Sem spada tudi sindrom fibromialgije. Med spondiloartritise prištevamo ankilozirajoči spondilitis, kjer je vnetno prizadeta hrbtenica, dostikrat tudi veliki sklepi. Sem sodijo še vnetje sklepov in hrbtenice pri luskavici, psoriatični (spondilo)artritis, reaktivni artritis, ki se pojavlja po okužbah dihal, sečil in črevesja, in enteropatični (spondilo)artritisi pri kroničnih vnetnih črevesnih boleznih. S kristali povzročena sklepna vnetja so akutna in dostikrat potekajo zelo burno. Najpogostejši je protin, kjer vnetje sprožijo uratni kristali. Sistemske vezivnotkivne bolezni so skupina vnetnih avtoimunskih bolezni, pri katerih avtoprotitelesa in imunski kompleksi poškodujejo celice in tkiva. Prizadeti so sklepi, mišice, koža, sluznice, različna druga tkiva, organi in organski sistemi, torej celotno telo. V tej skupini je najpogostejši sistemski lupus eritematozus. Sistemski vaskulitisi so še redkejše revmatske bolezni, za katere sta značilna vnetje in posledično okvara žilnih sten.«

Pomembna skupina je tudi revmatoidni artritis, ki mu stroka oktobra posveča svetovni dan, letos so strokovnjaki poudarili nujnost ukrepanja ob pojavu prvih znakov. Zanemarjanje težav lahko namreč povzroči napredovanje bolezni in posledično celo invalidnost. V svetu za revmatoidnim artritisom zboleva čedalje več ljudi, v Sloveniji se pojavlja pri približno odstotku prebivalstva, kar pomeni okoli 20.000 bolnikov. Zboli lahko vsak, tudi otroci, najpogosteje se bolezen pojavi med 30. in 55. letom starosti ter lahko resno ovira vsakdanje življenje, po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije deset let po diagnozi kar 50 odstotkov bolnikov ne more obdržati zaposlitve s polnim delovnim časom. Revmatoidni artritis prizadene predvsem sklepe, lahko pa tudi obsklepne dele ali kateri koli organski sistem. Na začetku so boleči in otekli predvsem mali sklepi rok, stopal, zapestja in komolci. Pozneje se lahko vnetje razširi na velike sklepe, kot so kolena, kolki in gležnji, ter celo na hrbtenico. Nezdravljena bolezen pa ne vodi le v invalidnost, temveč tudi v prezgodnjo umrljivost; bolniki z revmatoidnim artritisom namreč umirajo mlajši in imajo večje tveganje za srčno-žilne bolezni ter limfom v primerjavi s splošno populacijo. Za učinkovito zdravljenje sta ključna ustrezna komunikacija med bolnikom in revmatologom ter redno in pravilno jemanje zdravil. »Začetek bolezni je navadno počasen. Značilne so bolečine in otekline zaradi simetričnega vnetja zapestij, malih sklepov rok in osnovnih sklepov prstov stopal. Začetna vnetja velikih sklepov so redkejša. Prizadeti so tudi obsklepni deli. Spremljajoči pojavi so več kot enourna jutranja okorelost, utrujenost, izguba teka, znojenje, nespečnost. Pri četrtini bolnikov se na mehanično izpostavljenih delih pojavljajo podkožni revmatoidni vozliči. Nezdravljena bolezen povzroči nepopravljive okvare sklepov, spremlja jih propad mišic,« poudarja strokovnjakinja.

Vzrok ni znan

Skupno v Sloveniji za revmatskimi obolenji trpi okoli 230.000 ljudi ali 11 odstotkov populacije, pojasnjuje prim. Kos Goljeva in pristavlja, da bolezni praviloma nastopajo samostojno, včasih pa so povezane z nekaterimi drugimi obolenji: »Vnetna prizadetost mišic se pojavlja pri starejših z malignimi novotvorbami. Pri okužbah, raku, po nekaterih zdravilih je možen sekundarni vaskulitis. Pri bolnikih s sistemsko sklerozo se pogosteje pojavlja karcinom dojke in pljuč. Napad protina je pogost pri luskavici, debelosti, krvnih boleznih in po kemoterapiji, ko je zaradi razpada celic zvečana tvorba urata. Revmatoidni artritis se pojavlja v vsaki starosti, tudi pri otrocih (kronični juvenilni artritis). Natančen vzrok ni znan; pomembno vlogo imajo genetsko ozadje, spol (bolezen je pogostejša pri ženskah) in dejavniki iz okolja, kot so kajenje, bakterije, virusi in drugi mikroorganizmi.«

Osteoartrozo lahko potrdi že družinski zdravnik.

Čimprejšnje ukrepanje je nujno, še sklene sogovornica, osteoartrozo pa lahko potrdi že družinski zdravnik z rentgenskim slikanjem: »Pri ugotavljanju drugih revmatskih bolezni so dostikrat potrebne zahtevnejše preiskave, laboratorijske, slikovne in druge, ter pomoč različnih specialistov. Zdravljenje revmatskih bolezni, ki so kronične, poteka vse življenje. Poznamo nefarmakološko in farmakološko zdravljenje. Prvo zajema poučevanje bolnika o bolezni, zdrav življenjski slog, ustrezno telesno dejavnost (pomoč fizioterapevta), pomoč pri vsakdanjih opravilih (delovni terapevt), opustitev razvad, izogibanje stresu. Omogočiti je treba tudi psihosocialno pomoč. Cilj zdravljenja z zdravili je umiritev bolezni, ki je včasih pri dolgo trajajoči bolezni ni možno vedno doseči. Poznamo številne revmatske bolezni, ki niso prirojene. Sprožijo jih različni dejavniki iz okolja, kot so kajenje, ultravijolični žarki, bakterije, virusi in drugi mikroorganizmi, ter notranji telesni dejavniki (genetsko ozadje, spolni hormoni). Sledi nepravilen odziv imunskega sistema, nastajati začnejo avtoprotitelesa, ki napadejo lastno telo in povzročijo okvaro različnih organov in tkiv.«