Zaobljube
Spet smo zamenjali letnico in spet je za marsikoga aktualna tista slavna januarska pravljica o zaobljubah. Saj veste: svoje življenje naj bi korenito spremenili s prvim januarjem, no, mogoče s tretjim, ko se zares vrnemo v realnost. Novih, bolj zdravih navad naj bi se držali za vedno. Ta za vedno se navadno konča čez nekaj tednov. Takrat nastopi boleči trenutek, ko razočarano doumemo, da imamo vseeno preveč radi alkohol, cigarete, bombone, nakupovanje ali igranje računalniških igric. Ali pa vse to skupaj in še kaj zraven. Raje užitek zdaj kot nagrada kasneje. Raje užitek zdaj kot zdravje jutri.
V čem je težava? Informacij imamo dovolj. Vemo torej, kaj je za nas dobro in kaj ni. Na voljo imamo tudi na pretek receptov za vse, kar potrebujemo, da bi živeli bolje. Manj odvisno, bolj zdravo. Lahko si poiščemo pomoč, pri odvajanju od kajenja nam lahko ob strani stoji vrsta različnih terapevtov, v sekundi lahko kadar koli in kjer koli priklikamo par zdravih receptov za kosilo, najrazličnejših vadb se lahko udeležimo tudi v naših dnevnih sobah, celo zastonj. Vse je na dosegu roke, na dosegu klika. Mi pa še vedno klikamo le tisto, česar ne bi smeli, česar naj si ne bi želeli. Morda pa je težava ravno v tem, ker si želimo. Morda se ne želimo spremeniti. Ker nam to, da bi se morali spremeniti, zapovedujejo drugi. Naslovnica revije pravi, da bi morali biti bolj suhi, zdravnik pravi, naj opustimo kajenje, mama pravi, da preveč zapravljamo. Kaj pa pravimo sami sebi? Moramo res spremeniti vse to ali smo morda dovolj takšni, kakršni smo?
Vse je na dosegu roke, na dosegu klika. Mi pa še vedno klikamo le tisto, česar ne bi smeli, česar naj si ne bi želeli.
Včasih so nam dopovedovali, da so za našo nesrečo krivi množični mediji, danes so krivec družbena omrežja. Ljudje vedno uspešno najdemo krivca tam zunaj. Če pustimo, da nam nekdo zapoveduje, kakšni naj bi bili, kaj naj bi jedli in koliko kilometrov pretekli na dan, mi pa tega ne moremo doseči, se razume, da ne bomo najbolj srečni. Zato se ukvarjamo s tem, zakaj tega ne moremo doseči. Gre za to, da tega ne zmoremo ali nočemo? Nekateri na tej točki začnejo izgovore iskati, ponovno, tam zunaj – vreme je slabo in denarja ni. Drugi so zmožni videti, da težava ni zunaj – nekateri tečejo tudi v dežju in kljub minimalni plači vzdržujejo normalno težo. Zato zaključijo, da je težava verjetno v njih – nimajo privzgojene discipline, prebrali so še premalo knjig, poiskati si morajo še dodatno, bolj ustrezno pomoč. S trudom, razvijanjem notranje motivacije in vztrajnostjo jim velikokrat uspe priti tudi zelo daleč – skoraj do cilja. Cilj pa je takšen, da se izmika ali spreminja. Če je bila lanska modna zapoved čim več mišic, bo letošnja čim večja vitkost, ali obratno. Cilju se vedno kaj doda, včasih pa se spremeni celo v svoje nasprotje. Tako ostajamo večno na poti do cilja, tečemo za vozom, ki vozi vse hitreje.
Morda je rešitev v tem, da bi morali sami sesti za volan tega voza. Da bi vsaj sem in tja preverili naš notranji zemljevid, se odločili, kam želimo iti, ugotovili, kako se pride tja in kako hitro želimo voziti. In morda bi ob tem celo spoznali, da smo že zdaj na pravi poti.