SPOMIN
Zaradi stresa tudi pozabljamo
Spomin ni nekaj samoumevnega in pri vsakomur kdaj odpove, a pri večjih težavah je priporočljivo obiskati zdravnika.
Odpri galerijo
Telesna in umska nedejavnost slabo vpliva na pomnjenje. FOTO: Guliver/Getty Images
Za težave s spominom je več krivcev, pravi certificirana trenerka spomina Jasmina Lambergar, predvsem so to motnje pozornosti, bledenje spominskih sledi, neuporaba podatkov, vedno nove in nove informacije, ki lahko motijo zadrževanje starih, slaba povezanost informacij, premalo zanimanja ...
Pomemben vpliv, našteva sogovornica, imajo še starost, ko je priklic upočasnjen in pomnjenje novih informacij slabše, očiten je tudi upad pri priklicu imen, ter zdravila, zlasti antidepresivi, antipsihotiki, analgetiki. Ti ugodno ali neugodno vplivajo predvsem na kratkoročni spomin in na priklic informacij.
Seveda ne smemo pozabiti na možganske poškodbe in na psihiatrična stanja (ko mine depresija, se tudi težave s spominom zmanjšajo), zastrupitve (alkohol, droge, kajenje, ki je tudi dejavnik za razvoj demence), srčno-žilna in nevrološka obolenja, bolezensko izgubo spomina (razne oblike demence) in na stres, sploh pri zaposlenih po 45. letu starosti. »Na spomin oziroma učenje vplivajo tudi izvršitvene funkcije, motivacija, volja, načrtovanje in samonadzor.«
Spomin prav pri vsakomur kdaj odpove, a ko se težave toliko stopnjujejo, da sta motena vsakodnevno življenje in delo, je treba k zdravniku. »Včasih zaradi prekratke noči zmanjka zbranosti, zaradi preutrujenosti pade koncentracija, zaradi čustvenih pretresov oslabi pozornost, morda nismo dovolj zavzeti, ker nas tematika ne zanima. Tudi pomanjkanje tekočine slabi spomin. To so stanja, ki se spreminjajo in jih vsi poznamo. Težava pa je, če se ponavljajo in zaradi tega pade učni uspeh, se dogajajo napake pri delu, samostojno življenje – skrb za gospodinjska opravila, urejenost, osebno higieno – postane oteženo.«
Izguba spomina, razumljivo, vsakogar zelo prizadene. Ko se človek začne zavedati, da si ne more zapomniti ali se ne more spomniti, se začne zapirati vase, izogiba se pogovorom, druženju, to vodi v apatijo ali depresijo, kar stanje še poslabša, in na koncu lahko v demenco, na resnost pozabljanja opominja Jasmina Lambergar. Težave ima s priklicem informacij, iste vsebine ponavlja istim ljudem, išče besede, izgublja nit pogovora, slabše se odloča in načrtuje.
Ko ni več prostorske in časovne orientacije, je stanje alarmantno, opozarja. »Če sproti pozabljamo, kaj iščemo, gre za motnjo spomina priporočen je obisk družinskega zdravnika, ki po presoji izda napotnico za psihiatra oziroma nevrologa. Če pa ne najdemo vsega, kar iščemo, gre za motnjo pozornosti, kar je mogoče popraviti s posebnimi vajami za trening spomina.«
Jasmina Lambergar: »Če sproti pozabljamo, kaj iščemo, gre za motnjo spomina, če ne najdemo vsega, kar iščemo, gre za motnjo pozornosti.« FOTO: osebni arhiv
Pomemben vpliv, našteva sogovornica, imajo še starost, ko je priklic upočasnjen in pomnjenje novih informacij slabše, očiten je tudi upad pri priklicu imen, ter zdravila, zlasti antidepresivi, antipsihotiki, analgetiki. Ti ugodno ali neugodno vplivajo predvsem na kratkoročni spomin in na priklic informacij.
Vedno, zlasti pa v aktivnem življenjskem obdobju, je mogoče spomin izboljšati tudi z vajami. FOTO: Guliver/Getty Images
Seveda ne smemo pozabiti na možganske poškodbe in na psihiatrična stanja (ko mine depresija, se tudi težave s spominom zmanjšajo), zastrupitve (alkohol, droge, kajenje, ki je tudi dejavnik za razvoj demence), srčno-žilna in nevrološka obolenja, bolezensko izgubo spomina (razne oblike demence) in na stres, sploh pri zaposlenih po 45. letu starosti. »Na spomin oziroma učenje vplivajo tudi izvršitvene funkcije, motivacija, volja, načrtovanje in samonadzor.«
Kdaj alarm?
Spomin prav pri vsakomur kdaj odpove, a ko se težave toliko stopnjujejo, da sta motena vsakodnevno življenje in delo, je treba k zdravniku. »Včasih zaradi prekratke noči zmanjka zbranosti, zaradi preutrujenosti pade koncentracija, zaradi čustvenih pretresov oslabi pozornost, morda nismo dovolj zavzeti, ker nas tematika ne zanima. Tudi pomanjkanje tekočine slabi spomin. To so stanja, ki se spreminjajo in jih vsi poznamo. Težava pa je, če se ponavljajo in zaradi tega pade učni uspeh, se dogajajo napake pri delu, samostojno življenje – skrb za gospodinjska opravila, urejenost, osebno higieno – postane oteženo.«
Od otrok do starostnikov Otroci si manj zapomnijo predvsem zaradi zmanjšane pozornosti, odraslim spomin nagaja večinoma zaradi stresa oziroma načina življenja, starejšim pa tudi zaradi premalo telesne in umske aktivnosti, šibkih socialnih stikov ter bolezni.
Izguba spomina, razumljivo, vsakogar zelo prizadene. Ko se človek začne zavedati, da si ne more zapomniti ali se ne more spomniti, se začne zapirati vase, izogiba se pogovorom, druženju, to vodi v apatijo ali depresijo, kar stanje še poslabša, in na koncu lahko v demenco, na resnost pozabljanja opominja Jasmina Lambergar. Težave ima s priklicem informacij, iste vsebine ponavlja istim ljudem, išče besede, izgublja nit pogovora, slabše se odloča in načrtuje.
Spomin prav pri vsakomur kdaj odpove, a ko se težave toliko stopnjujejo, da sta motena vsakodnevno življenje in delo, je treba k zdravniku.
Ko ni več prostorske in časovne orientacije, je stanje alarmantno, opozarja. »Če sproti pozabljamo, kaj iščemo, gre za motnjo spomina priporočen je obisk družinskega zdravnika, ki po presoji izda napotnico za psihiatra oziroma nevrologa. Če pa ne najdemo vsega, kar iščemo, gre za motnjo pozornosti, kar je mogoče popraviti s posebnimi vajami za trening spomina.«
