Zdrs medeničnih organov vodi v številne težave

O»spustu uroginekoloških organov v nožnico ali zunaj nje« smo se pogovarjali s specialistom ginekologije in porodništva iz mariborskega UKC Igorjem Butom, ki je posebej specializiran za področje uroginekologije. Kot pravi, gre za zelo moteče stanje, ki močno vpliva na kakovost življenja prizadetih žensk. Nekatere so k prolapsu nagnjene bolj, druge manj, razlog za nastanek težav pa večinoma nastane pri nosečnosti in vaginalnem porodu. »Pri spuščanju glavice v drugi porodni dobi je namreč medenično dno zelo obremenjeno, zaradi česar lahko nastanejo funkcionalne ali strukturne spremembe oz. poškodbe živcev, mišic in vezi v mali medenici. Dejavniki tveganja, ki po porodu še dodatno obremenijo medenično dno, so težje fizično delo, dvigovanje težjih bremen, nekatere bolezni in motnje (kronični kašelj, debelost) ter dedni dejavniki,« je uvodoma pojasnil sogovornik. Torej, porodna poškodba je osnovni vzrok za pojav teh težav, od morebitne prisotnosti zgoraj omenjenih dejavnikov tveganja pa je odvisno, kako hitro se bo zdrs zgodil. Sicer pa je zdrs medeničnih organov mogoč tudi pri ženskah, ki niso rodile. Kot pravi But, gre lahko v tem primeru za dedni dejavnik ali motnjo v metabolizmu kolagena in elastina.

Najbolj nevaren izpad maternice

Mnoge ženske sploh ne vedo, da se jim je zgodil prolaps, na to jih opozorijo šele ginekologi. Nekatere čutijo pritisk v nožnici, tiste s cistokelo oz. zdrsom mehurja navajajo motnje pri odvajanju vode, stresno urinsko inkontinenco (uhajanje vode pri kihanju, dvigovanju, športnih aktivnosti, spolnih odnosih), težave pri odvajanju blata, ponavljajo se jim nožnična vnetja … »Največja težava je izpad maternice, pri katerem vrat maternice moli skozi nožnico in se drgne ob spodnje perilo ter lahko zaradi tega tudi zakrvavi. Ženske s popolnim izpadom maternice pogosto tožijo nad občutkom vlečenja in tiščanja v spodnjem delu trebuha in v križu,« pove sogovornik, ki je tudi redni profesor na mariborski medicinski fakulteti in eden vodilnih strokovnjakov na področju operativne laparoskopije pri nas.

Kdaj na operacijo?

Operativni poseg je potreben takrat, ko so težave zaradi prolapsa za posameznico moteče in ko bi lahko vplivale na nastanek novih zapletov. »Pri nekaterih velikih cistokelah lahko pride do retence urina, kar je lahko dejavnik tveganja za ponovitve vnetij mehurja. Ženske, ki imajo veliko rektokelo, občasno tožijo nad slabim odvajanjem blata, zato jim napravimo rekonstruktivni poseg, s katerim učvrstimo zadnjo steno nožnice. Operacijo priporočamo tudi ženskam, ki imajo izpad maternice, saj gre v tem primeru za zelo moteče stanje.«

Najnovejše metode zdravljenja omogočajo minimalno invazivne posege, po katerih se lahko pacientke hitro odpravijo domov. Ko gre za zdravljenje zdrsa maternice, hitro pridemo tudi do vprašanja morebitne odstranitve maternice. Na tem mestu je veliko odvisno od same pacientke, njene starosti, želje po ohranitvi rodne sposobnosti ter njene telesne, športne in spolne aktivnosti. »Odstranitvi maternice smo naklonjeni takrat, ko maternica ni povsem zdrava in so zdrsu pridruženi še npr. miomi, endometrioza, ponavljajoče se krvavitve zaradi polipoze, endometrija, spremembe na vratu maternice itd. Običajno po odstranitvi maternice ni posebnih posledic. Opozarjajo sicer na večjo pogostost pojavljanja težav z mehurjem in uhajanje vode, a v tem primeru se najverjetneje zgolj pokažejo težave, ki so bile prisotne že pred operacijo, vendar so bile zaradi zdrsa prikrite,« pojasni But in omeni izjemno učinkovito metodo operativnega zdravljenja uhajanja vode z namestitvijo minisling traku.

Problematično uhajanje vode

Običajno namreč zdrs ginekoloških organov spremlja tudi spust sečnice. Ta slabša podporo pod sečnico in predstavlja dejavnik tveganja za razvoj urinske inkontinence pri kašlju, fizični, športni in spolni aktivnosti. Znižanje mehurja oz. cistokela pa je lahko povezano tudi s simptomi čezmerne aktivnosti mehurja – kot pogosto odvajanje vode podnevi in ponoči. »Velikokrat se zgodi, da pacientke z zdrsom maternice pred operacijo zanikajo uhajanje vode. Razlog je ta, da je lahko pri cistokeli sečnica preganjena in zaradi tega ni uhajanja vode. Ko pa se po operaciji izravna, to lahko vodi do inkontinence. Od moči mišic medeničnega dna pa je odvisno, koliko vode bo ušlo. Ženske so lahko zaradi nastopa inkontinence po operaciji razočarane, vendar gre za pričakovan dogodek oz. stanje, ki ga lahko po operaciji preprosto rešimo z namestitvijo minisling traku,« je še enkrat poudaril naš sogovornik.

Življenje s spuščenimi medeničnimi organi za posameznice ni enostavno, težave lahko močno zaznamujejo kakovost življenja, spremljajo jih motnje samopodobe, depresivnost, izogibanje fizični, športni in spolni aktivnosti. Ali obstaja preventiva? Da, in zagotovo ste zanjo že slišali – to so Keglove vaje oz. trening mišic medeničnega dna. Priporoča jih tudi But: »Te so učinkovite predvsem pri mlajših ženskah, pri katerih se je pojavila funkcionalna motnja v delovanju medeničnega dna (npr. pri poškodbi pudendalnega živca med porodom). V primeru strukturnih sprememb medeničnega dna (npr. zatrganje vezi in mišic medeničnega dna) pa s funkcionalnimi treningi ne moremo bistveno popraviti stanja, potrebna je operacija. A le, če pacientko to moti. Za krepitev mišic medeničnega dna pride v poštev tudi fizioterapija s funkcionalno električno stimulacijo in stimulacijo na magnetnem stolu.«