OKUSI
Zelenjavo sušimo v sušilniku ali pečici
Pozimi pogosteje uporabljamo sušena zelišča in mešanice sušene zelenjave,to lahko pripravimo sami iz pridelkov z domačega vrta.
Odpri galerijo
Sušenje živil je eden najstarejših načinov konzerviranja. Sušimo lahko sadje in zelenjavo, seveda tudi meso. To je postopek, pri katerem živila pod vplivom toplega, ne vročega zraka izgubljajo vlago. Pri tem se uničijo tudi nekateri mikroorganizmi, zaradi katerih bi se lahko pokvarila. Na voljo so v trgovinah, ponudba je res bogata, z malo truda pa lahko zlasti zelenjavo in sadje posušimo tudi sami. Za to ne potrebujemo posebnih pripomočkov, saj lahko uporabimo pečico. Če nameravamo sušiti večje količine, pa je smiselno kupiti električni sušilnik oziroma dehidrator, najosnovnejše modele dobimo že za manj kot trideset evrov.
Sušimo lahko skoraj vso zelenjavo, zlasti jušno, na primer korenovke in gomoljnice, torej korenje, kolerabo, pastinak, rdečo peso, gomoljno zeleno in sladki krompir, pa seveda plodovke. Med priljubljenimi so sušeni paradižniki, ki jih lahko namočimo v olje, paprika, čili in feferoni.
Uporabimo zrelo in zdravo zelenjavo, ki smo jo dobro očistili. Oprano temeljito posušimo, preden jo narežemo na poljubne kose. Večino zelenjave sušimo pri 52 stopinjah, le čebula potrebuje precej višjo temperaturo, 68 stopinj. Trajanje postopka je odvisno od vrste zelenjave in velikosti kosov, v povprečju vsaj osem ur. Seveda so izjeme, na tanko narezane bučke, iz katerih bo nastal imeniten čips, ali listnata zelenjava bodo suhi že po treh urah. Sicer velja pravilo, da je zelenjava dovolj suha, ko ne čutimo vlage, ko jo pomencamo med prsti. Tako da se je bolj kot na predpisane čase zanesti na občutek, ki ga prinesejo izkušnje. Če bo letos morda šla kakšna vrečka v nič, ker zelenjava ne bo dovolj suha in se bo pokvarila, bo naslednje leto takih spodrsljajev gotovo manj.
Sušeno zelenjavo spravimo v zaprte steklene kozarce ali vakuumsko zaprte vrečke in ne glede na to, da skozi prozorno steno vidimo, kaj je notri, na embalaži označimo vsebino in predvsem datum pakiranja. Kozarce redno pregledujmo in preverjajmo, ali je zelenjava še v redu. Če je premalo suha, lahko splesni, v njej pa se lahko naselijo tudi kuhinjski molji. Okužena živila takoj zavržemo.
Sušimo lahko skoraj vso zelenjavo, zlasti jušno, na primer korenovke in gomoljnice, torej korenje, kolerabo, pastinak, rdečo peso, gomoljno zeleno in sladki krompir, pa seveda plodovke. Med priljubljenimi so sušeni paradižniki, ki jih lahko namočimo v olje, paprika, čili in feferoni.
Povprečna temperatura sušenja je 50 stopinj, povprečen čas pa osem ur.
Uporabimo zrelo in zdravo zelenjavo, ki smo jo dobro očistili. Oprano temeljito posušimo, preden jo narežemo na poljubne kose. Večino zelenjave sušimo pri 52 stopinjah, le čebula potrebuje precej višjo temperaturo, 68 stopinj. Trajanje postopka je odvisno od vrste zelenjave in velikosti kosov, v povprečju vsaj osem ur. Seveda so izjeme, na tanko narezane bučke, iz katerih bo nastal imeniten čips, ali listnata zelenjava bodo suhi že po treh urah. Sicer velja pravilo, da je zelenjava dovolj suha, ko ne čutimo vlage, ko jo pomencamo med prsti. Tako da se je bolj kot na predpisane čase zanesti na občutek, ki ga prinesejo izkušnje. Če bo letos morda šla kakšna vrečka v nič, ker zelenjava ne bo dovolj suha in se bo pokvarila, bo naslednje leto takih spodrsljajev gotovo manj.
Sušeno zelenjavo spravimo v zaprte steklene kozarce ali vakuumsko zaprte vrečke in ne glede na to, da skozi prozorno steno vidimo, kaj je notri, na embalaži označimo vsebino in predvsem datum pakiranja. Kozarce redno pregledujmo in preverjajmo, ali je zelenjava še v redu. Če je premalo suha, lahko splesni, v njej pa se lahko naselijo tudi kuhinjski molji. Okužena živila takoj zavržemo.