Zelišče za slane in sladke jedi
Pehtran je za gojenje nezahtevno zelišče, ki je v naši kuhinji prisotno že stoletja. Izvira z Daljnega vzhoda, kitajski viri ga omenjajo že v drugem tisočletju pred našim štetjem. Uporabljali so ga tudi Arabci, v Evropi, kjer danes raste celo kot divja rastlina, pa ga kuharji, kot pravijo viri, uporabljajo od 13. stoletja. Je zelo aromatična rastlina, trajnica, ki zraste tudi do meter in pol visoko, za gojenje pa je precej nezahtevna. Gojimo ga na vrtu ali v loncih, v kuhinji in domači lekarni pa uporabljamo predvsem podolgovate liste, ki oddajo močan vonj, ko jih zmečkamo ali nasekljamo. Liste lahko nabiramo od maja do septembra, rastlina pa poleti tudi cveti. V lončku na okenski polici bo pehtran uspeval tudi pozimi, tako da imamo svežega na voljo vse leto. Če ne gre drugače, lahko uporabljamo tudi sušenega, vendar ta hitro izgubi okus in vonj. Bolje ga je spraviti v zamrzovalnik, podobno kot druga zelišča. Sesekljanega nadevamo v vrečke ali posodice, ki jih dobro zapremo, lahko pa naredimo zeliščne ledene kocke, ki jih dodajamo jedem, na primer juham ali omakam, med kuhanjem.
S pehtranom oplemenitimo likerje in druge alkoholne pijače.
Seveda moramo omeniti znane slovenske jedi, pehtranovo potico in skutne štruklje s pehtranom, ki dokazujejo, da je nadvse imeniten spremljevalec sladkih okusov.
Uporablja se tudi v domačem zdravilstvu, iz listov pripravimo čaj oziroma napitek, s katerim blažimo prebavne težave. Sicer pa poznamo več vrst pehtrana, pri nas je največ v uporabi francoski, ki ima skoraj pekočo aromo in izrazit vonj, nekoliko bolj grenak in zato manj priljubljen pa je mehiški.
