BOLEČE SRCE
Zlomljeno srce ni mit
Stresna (takocubo) kardiomiopatija je sindrom akutnega srčnega popuščanja, ki ga sproži močna čustvena obremenitev in ima dolgotrajne posledice.
Odpri galerijo
Raziskave so pokazale, da zlomljeno srce prav zares obstaja in da lahko zaradi žalosti prav zares umremo. Čustveni stres, ki ni nujno povezan zgolj z ljubezenskimi težavami, povzroča procese, ki vplivajo na fizično stanje srca. Gre za sindrom zlomljenega srca, nenadno in akutno obliko popuščanja srca, simptomi pa so lahko podobni infarktu.
Stresna (takocubo) kardiomiopatija lahko prizadene vdovce, starše, katerih otrok je utrpel nesrečo, pravzaprav vsakogar, na katerega vpliva dogajanje, ki zahteva precejšnjo in hitro čustveno prilagoditev. Najpogostejši vzrok je izguba ljubljenega, smrt, ločitev, konec zveze, nezvestoba. A tudi močna pozitivna izkušnja lahko povzroči podobne težave, denimo zadetek na loteriji, prebujenje iz kome, ne nazadnje tudi zmaga kluba, za katerega strastno navijamo, v zadnji minuti finalnega obračuna ... Ne glede na zunanji sprožilec stresna kardiomiopatija nastopi, ko akutni stres in spremljajoči hormoni zmotijo funkcijo srca, ga preobremenijo. Sindrom povzroča različne težave, kakršna sta aritmija in srčni zastoj, ki ga doživi ena petina žrtev. Simptomi so, kot rečeno, podobni simptomom infarkta (bolečina v prsih, stiskanje, bolečine v rokah, zasoplost), čeprav so fizični vzroki različni. V nasprotju s tistimi, ki imajo infarkt, ljudje s sindromom strtega srca nimajo vidnih znakov poškodb srčne mišice ali oblog v žilah.
Če srce in žile pred tem niso bili poškodovani, si lahko oboleli relativno hitro opomore, v 1–4 tednih, večina si povsem opomore v dveh mesecih. Ker ne obstajajo posebna zdravila, zdravniki predpisujejo tista, s katerimi zdravijo zastoj srca. Pomembna pa je hitra in predvsem pravilna diagnoza, ki ji sledi zdravljenje: kot pri drugih težavah s srcem je treba tudi pri takocubu ukrepati takoj.
Ameriški znanstveniki so odkrili, da sindroma zlomljenega srca ne zdravi čas in da si nekateri oboleli nikoli ne opomorejo ter da so posledice dolgotrajne: to pomeni, pravijo strokovnjaki, da je treba te bolnike zdraviti podobno kot one, ki jim grozi srčno popuščanje. Nekoč je veljalo, da sindrom prizadene predvsem ljudi srednjih let, a se je izkazalo, da za njim trpi vse več mladih, ženske pogosteje kot moški.
Stresna (takocubo) kardiomiopatija lahko prizadene vdovce, starše, katerih otrok je utrpel nesrečo, pravzaprav vsakogar, na katerega vpliva dogajanje, ki zahteva precejšnjo in hitro čustveno prilagoditev. Najpogostejši vzrok je izguba ljubljenega, smrt, ločitev, konec zveze, nezvestoba. A tudi močna pozitivna izkušnja lahko povzroči podobne težave, denimo zadetek na loteriji, prebujenje iz kome, ne nazadnje tudi zmaga kluba, za katerega strastno navijamo, v zadnji minuti finalnega obračuna ... Ne glede na zunanji sprožilec stresna kardiomiopatija nastopi, ko akutni stres in spremljajoči hormoni zmotijo funkcijo srca, ga preobremenijo. Sindrom povzroča različne težave, kakršna sta aritmija in srčni zastoj, ki ga doživi ena petina žrtev. Simptomi so, kot rečeno, podobni simptomom infarkta (bolečina v prsih, stiskanje, bolečine v rokah, zasoplost), čeprav so fizični vzroki različni. V nasprotju s tistimi, ki imajo infarkt, ljudje s sindromom strtega srca nimajo vidnih znakov poškodb srčne mišice ali oblog v žilah.
Sindrom je dobil ime po težkem čustvenem stresu.
Če srce in žile pred tem niso bili poškodovani, si lahko oboleli relativno hitro opomore, v 1–4 tednih, večina si povsem opomore v dveh mesecih. Ker ne obstajajo posebna zdravila, zdravniki predpisujejo tista, s katerimi zdravijo zastoj srca. Pomembna pa je hitra in predvsem pravilna diagnoza, ki ji sledi zdravljenje: kot pri drugih težavah s srcem je treba tudi pri takocubu ukrepati takoj.
Ameriški znanstveniki so odkrili, da sindroma zlomljenega srca ne zdravi čas in da si nekateri oboleli nikoli ne opomorejo ter da so posledice dolgotrajne: to pomeni, pravijo strokovnjaki, da je treba te bolnike zdraviti podobno kot one, ki jim grozi srčno popuščanje. Nekoč je veljalo, da sindrom prizadene predvsem ljudi srednjih let, a se je izkazalo, da za njim trpi vse več mladih, ženske pogosteje kot moški.