SLADKOR
Zmerno s sladkorjem
Včasih je beli sladkor veljal za prestiž, danes se mu poskušamo čim bolj izogibati; vse pogosteje uporabljamo sladkor iz sladkornega trsa ali pese, tudi kokosovega.
Odpri galerijo
Sladkorni trs FOTOGRAFIJE: Guliver/Getty Images
Brez sladkorja si težko predstavljamo današnjo kuhinjo, čeprav vsi vemo, da je povsem na vrhu piramide živil, kar pomeni, da ga je priporočljivo uživati čim bolj zmerno. Pri nas največ uporabljamo sladkor iz sladkorne pese, ki ga pridobivamo v Evropi, saj v celinskem podnebju sladkorni trs ne uspeva.
Zanimivo, da so sladkor iz pese začeli proizvajati konec 18. stoletja v tedanji Prusiji, medtem ko ima sladkor iz sladkornega trsa precej daljšo zgodovino. Njegova pradomovina je najbrž Indija, stari Grki in Rimljani pa so ga uvažali z Daljnega vzhoda. Na Kreti so imeli proizvodnjo sladkorja že okoli leta 1000, kolonialna Evropa pa je njegovo proizvodnjo organizirala v novoodkritih deželah Amerike. Danes je največja pridelovalka Brazilija.
Sladkor delimo glede na njegov izvor, največkrat je, kot rečeno, iz sladkorne pese in sladkornega trsa, iz katerih pridobivajo tako beli kot rjavi sladkor. Oba sta rafinirana in poleg sladkorja ne vsebujeta drugih snovi. Potem poznamo pravi rjavi sladkor, ki ga pridobivajo z rafiniranjem sladkornega trsa, ta pa vsebuje še sledi mineralov, na primer kalcij, železo, kalij in magnezij ter vitamin B.
Omenimo še melaso, stranski produkt, ki nastane pri pridobivanju sladkorja iz trsa ali pese, in sicer s stiskanjem osnovne surovine. Melasa vsebuje manj sladkorja, zato pa več mineralov, železo, mangan, selen, kalij, kalcij, magnezij, baker in krom ter vitamine skupine B.
Manj znan je kokosov sladkor, ki ga pridobivajo iz soka kokosovih cvetov, ki ga toliko časa segrevajo, da izpari vsa tekočina in ostane le še suh sladkor. Ta vsebuje nikelj, cink, železo in kalij, okus pa rahlo spominja na karamelo.
Poznamo še več rastlin, iz katerih pridobivajo sladkor, na primer stevijo, ki izvira iz Paragvaja, njeni listi pa so izjemno sladki. Steviji v plus štejemo, da je njen sladkor malo kaloričen in ne vpliva na porast sladkorja v krvi, slabo pa je to, da lahko izzove reakcijo pri ljudeh, ki so alergični na rastline iz nebinovk, zato bodimo pri uporabi previdni in zmerni.
Še bolj znan je javorjev sirup, ki nastane s prekuhavanjem in koncentriranjem naravnega javorjevega soka, na prodajnih policah pa ga najdemo pod označbami A, B, C in D, glede na barvo in okus.
Pridobivajo ga tudi iz soka kokosovih cvetov.
Sladkorni trs FOTOGRAFIJE: Guliver/Getty Images
Omenimo še melaso, stranski produkt, ki nastane pri pridobivanju sladkorja iz trsa ali pese, in sicer s stiskanjem osnovne surovine. Melasa vsebuje manj sladkorja, zato pa več mineralov, železo, mangan, selen, kalij, kalcij, magnezij, baker in krom ter vitamine skupine B.
Manj znan je kokosov sladkor, ki ga pridobivajo iz soka kokosovih cvetov, ki ga toliko časa segrevajo, da izpari vsa tekočina in ostane le še suh sladkor. Ta vsebuje nikelj, cink, železo in kalij, okus pa rahlo spominja na karamelo.
Iz sladkorne pese pridobivajo rjavi in beli sladkor ter melaso.
Poznamo še več rastlin, iz katerih pridobivajo sladkor, na primer stevijo, ki izvira iz Paragvaja, njeni listi pa so izjemno sladki. Steviji v plus štejemo, da je njen sladkor malo kaloričen in ne vpliva na porast sladkorja v krvi, slabo pa je to, da lahko izzove reakcijo pri ljudeh, ki so alergični na rastline iz nebinovk, zato bodimo pri uporabi previdni in zmerni.
Še bolj znan je javorjev sirup, ki nastane s prekuhavanjem in koncentriranjem naravnega javorjevega soka, na prodajnih policah pa ga najdemo pod označbami A, B, C in D, glede na barvo in okus.
