Znaki, da se v razmerju obnašate kot mama in ne kot partnerica

Večina se bo strinjala, da naj bi bilo razmerje odnos med dvema enakopravnima odraslima osebama. V praksi je to povsem jasno, v teoriji pa se rado zalomi in kaj lahko se zgodi, da je eden od partnerjev preveč pokroviteljski, zaščitniški in superioren v odnosu do drugega. Povedano drugače: ne obnaša se kot življenjski sopotnik, temveč kot starš. Kateri znaki pa jasno pričajo, da na dragega ne gledate kot na partnerja, temveč bolj kot na sina? Če se prepoznate v kateri od naslednjih točk, je čas, da nekaj pri sebi spremenite.

Prepiri ne pripeljejo do rešitve

Prepiri in spori so običajna sestavina zveze, ki naj bi pripeljali do rešitve in naj bi izboljšali odnos. A le, če med njimi partnerja prideta težavi do dna. Če pa vi za vsako ceno vztrajate pri svojem, in kadar vam zmanjka argumentov, trmasto kričite ter ne dopuščate drugačnega mnenja, dokazujete svojo nadvlado in ne težnje po iskanju rešitve v enakopravnem odnosu.

Čistite za njim

Z mize za njim odnašate krožnike, po stanovanju pobirate umazane nogavice, skrbite, da ima vedno oprano perilo in podobno. Vse to priča o tem, da zanj skrbite, kot naj bo mama skrbela za (majhnega) otroka, in ne kot naj bi soproga obravnavala partnerja.

Opravičujete ga

Seveda bi partnerja tudi v očeh drugih radi prikazali v kar najboljši luči in zato zanj vedno najdete opravičila in izgovore, vendar materinska zaščita odrasle osebe res ni na mestu. Konec koncev naj bi se znal braniti in opravičevati sam.

Nadzorujete ga

Obstajajo osebe, ki imajo močno izraženo težnjo po nadzoru sočloveka. A dejstvo je, da nadzor v odnosu med dvema odraslima ni sprejemljiv. Če se pojavlja v vajini zvezi, na življenjskega sopotnika ne gledate kot na sebi enakovrednega. 

Stalno mu prigovarjate

Konstruktivnem pogovor da, stalno prigovarjanje, opozarjanje, spodbujanje, tudi hvaljenje in predvsem kritika pa niso sestavine odnosa med dvema zrelima, odraslima osebama, temveč bolj sestavine odnosa med otrokom in staršem.