Včeraj smo zaznamovali dan slovenskega znakovnega jezika, ki je od junija letos na pobudo Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije (ZGNS) vpisan tudi v ustavo, s čimer je priznan kot samostojni in avtohtoni jezik Slovenije. »Slovenski znakovni jezik trenutno vsebuje okoli 21.000 kretenj, uporablja pa ga približno 1500 gluhih. Morda se komu zdi številka visoka, a za ponazoritev povejmo, da je to primerljivo z besednim zakladom osnovnošolca. In še druga primerjava, ameriški znakovni jezik, v katerem se sporazumeva okoli 500.000 uporabnikov, vsebuje kar 170.000 kretenj,« pojasnjuje Matjaž Juhart, sekretar ZGNS.
Matjaž Juhart je sekretar na Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije. FOTO: osebni arhiv
Da bi razumeli pomen znakovnega jezika za vključevanje gluhih v družbo, moramo vsaj bežno poznati njegov razvoj v zgodovini. Prve šole za gluhe so ustanovili v Franciji in pozneje v Angliji konec 18. stoletja, v Sloveniji se pojavijo slabih sto let pozneje. Tiste, v katerih so poučevali v znakovnem jeziku, so vodili duhovniki in nune. Leta 1880 so na mednarodnem kongresu učiteljev gluhih v Milanu znakovni jezik pri poučevanju gluhih prepovedali, češ da mora poučevanje potekati po oralni metodi. Udeleženci kongresa, naj povemo, da je bilo med njimi okoli 95 odstotkov slišečih in le peščica gluhih, so zagovarjali stališče, da znakovni jezik zavira razvoj gluhih in da bi bilo bolje gluhe otroke izobraziti v govorjenem jeziku. To pomeni, da so jim prepovedali komuniciranje v njihovem maternem jeziku, ki je za njih znakovni jezik. Tako so se gluhi, ki so zaradi težkega sporazumevanja z okolico že tako ali tako najbolj ranljiva skupina med invalidi, padli v še slabši položaj. »Prepoved poučevanja v znakovnem jeziku je pomenila jezikovni genocid, zaradi katerega bi lahko dokončno izumrl jezik, v katerem se pri nas sporazumeva okoli 1500 ljudi, veljala pa je približno sto let. Še v 50., 60. letih, ko so šolo obiskovali moji gluhi starši, so otrokom med poukom vezali roke na stol, da niso mogli kretati,« pripoveduje sogovornik in doda, da so po velikem trudu in mnogo prizadevanjih ZGNS leta 2002 sprejeli zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika, ki uporabo jezika dovoljuje, letos pa so jezik gluhih, kot rečeno, zapisali v ustavo in ga s tem izenačili z ostalimi jeziki, ki jih uporabljamo v Sloveniji. »Poleg tega je bil sprejet Nacionalni program za jezikovno politiko in pričakujemo, da bo država na podlagi obeh letos sprejetih strateških dokumentov poskrbela za sistemski razvoj znakovnega jezika. Razviti je treba večjo bazo kretenj, uvesti predmet znakovni jezik v šolah, kjer se šolajo gluhi, raziskati slovnične značilnosti jezika ter ga implementirati na vse ravni življenja gluhih. Zveza je doslej razvila 21.000 kretenj, kar je pomemben dosežek, vendar še vedno občutno premalo,« pravi Juhart in opozarja na potrebe po vedno novih besedah oziroma kretnjah za nove predmete, pojme, s katerimi se srečujemo vsakodnevno.
Za razvoj slovenskega znakovnega jezika že od leta 1979 skrbi ZGNS, v okviru katere deluje ekipa, sestavljena iz devetih gluhih, enega jezikoslovca in enega tolmača. Skupina je v zadnjem letu razvila okoli tisoč novih kretenj, zdaj pa se sestajajo enkrat tedensko: s takim tempom lahko razvijejo okoli tri tisoč kretenj, če bi delali dvakrat tedensko, pa kar pet tisoč. Bogatitev nabora znakovnega jezika pomeni izboljšane možnosti gluhih za komunikacijo in vključevanje v družbo, tudi na področju izobraževanja. Raziskave namreč kažejo, da so gluhi najslabše izobraženi med invalidi, zato dobivajo slabše plačana dela, njihov socialni status je šibak in tako so še zmeraj potisnjeni na rob družbe.
Alenka Kociper
