Znakovni jezik uporablja 988 ljudi

Če v svoji okolici nimate ljudi z okvaro sluha, se verjetno nikoli ne ubadate z vprašanjem, kako se sporazumevajo gluhi in slišeči. Kako komunicirajo z zdravnikom, prodajalcem, bančnim uslužbencem? Gluhi imajo pravico do neomejenega števila brezplačnih tolmačenj v vseh postopkih, v katerih je gluhota ovira za sporazumevanje, denimo na zavodu za zaposlovanje, upravni enoti, med izobraževanjem, pojasnjuje Jasna Bauman, direktorica Združenja tolmačev za slovenski znakovni jezik.

»Žal pravica do tolmačenja kljub določilom zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika še vedno ni v zadostnem obsegu zagotovljena v šolah oziroma na fakultetah, kjer pravijo, da nimajo sredstev za plačevanje tolmačenja.«

Število uporabnikov slovenskega znakovnega jezika narašča, prav tako število certificiranih tolmačev (52). Tolmačev je dovolj, ozko grlo je dopoldanski čas, ko je povpraševanje po njih večje. »Gluhi dijaki in študentje so upravičeni do sto ur tolmačenja na leto v obliki vavčerjev, drugi do 30 ur, vendar bi jih mladi potrebovali občutno več.

Sicer pa morajo uporabniki tolmača naročiti vnaprej (npr. za obisk ambulante), le v izrednih primerih, ko se na nas obrnejo, recimo, z urgence, ker je pri njih gluh ponesrečenec, mora tja pohiteti najbližji dosegljivi.« Lani so tolmači opravili 11.102 uri tolmačenja z vavčerji in 7350 v javnih ustanovah, samo v letošnjih prvih šestih mesecih skupno kar 10.366 ur.
 

Klicni center

Pred devetimi leti so na Združenju tolmačev za slovenski znakovni jezik uvedli Klicni center za osebe z okvaro sluha. Izkazal se je za zelo koristnega in uporabnega. Gluhi so ga dobro sprejeli in danes imajo že 476 registriranih uporabnikov. »V 24 urah se za računalnikom izmenjajo štirje tolmači. Center omogoča komunikacijo gluhega uporabnika s tolmačem, ki v njegovem imenu ureja različne zadeve – ga recimo naroči na pregled pri zobozdravniku, se pozanima, kdaj lahko obišče svetovalca na centru za socialno delo in podobno.«


Klicni center je gluhim zelo olajšal življenje, saj se s posredovanjem vedno dostopnega tolmača lažje in hitreje sporazumevajo s slišečimi. Ljudem, ki zaradi okvare sluha ne morejo uporabljati glasovno-slušnih poti, je v izjemno pomoč, čeprav se nam, ki s sluhom nimamo nikakršnih težav, morda ne zdi nič posebnega. Pripomore k bolj samostojnemu in neodvisnemu življenju gluhih, ki so bili pred njegovo uvedbo odvisni od pomoči okolice in tolmačev, pa še z njimi so se lahko pogovarjali le po SMS-sporočilih oziroma v živo.


Baumanova je zadovoljna, da so pred leti le dosegli, da imajo gluhi tudi v praksi, ne le v zakonu pravico do tolmačenja v javnih ustanovah, a poudarja, da se je treba posvetiti še reševanju komuniciranja z gluhoslepimi uporabniki znakovnega jezika, o čemer so govorili tudi na dvodnevnem strokovnem srečanju z mednarodno udeležbo aprila letos na ljubljanski pedagoški fakulteti.