Žrtev ni kriva za nasilje

Se boji partnerjevega maščevanja, metanja polen pod noge? Da ne bo zmogla preživeti, ker nima službe ali ima nizke dohodke? Se boji, da bodo otroci dodeljeni partnerju? Ali tega koraka ne naredi zato, ker se ne spodobi, ker je treba potrpeti, zaradi pričakovanja okolice, torej, in pridobljenih vzorcev v primarni družini? Mogoče je celo prepričana, da si boljšega ne zasluži ali da ne bo mogla najti drugega partnerja? »Vsi razlogi, ki ste jih našteli, držijo. Takšnih primerov je veliko, več kot si mislimo, saj naj bi bila v Sloveniji žrtev fizičnega nasilja vsaka peta ženska, koliko je takšnih, ki so tarča psihičnega in čustvenega nasilja, pa si lahko samo predstavljamo. In ljudje še vedno kažejo s prstom nanje, češ da bi že odšla, če bi bilo dovolj hudo, ali celo, da si takšnega ravnanja želi oziroma zasluži. Toda žrtev ni nikoli kriva za nasilje. Za nasilje je vedno kriv tisti, ki ga izvaja, ne glede na vzroke nezmožnosti nadzorovanja svojih impulzov. Gre za odraslo osebo, ki bi si morala poiskati pomoč,« poudarja Sanja Kranjc, magistrica zakonskih in družinskih študij.
Osnova za vztrajanje v slabem partnerskem odnosu se najverjetneje oblikuje že v primarni družini, v kateri je prisotno psihično ali fizično nasilje. »Morda so bili nasilni do nje ali pa je takšen odnos videla med starši. Od mame se je naučila, da je treba v odnosu vztrajati za vsako ceno, potrpeti in da njene potrebe niso pomembne. Zelo verjetno si je razložila, da če bi bila bolj pridna, se starši ne bi kregali ali se oče ne bi znašal nad njo. Tako je začela že kot majhna deklica skrbeti za čustveno stanje celotnega družinskega sistema. Svoje vedenje in razmišljanje je prilagodila tako, da je lahko preživela. V njeno dojemanje, kaj pomeni odnos, se je vtisnila slika kaosa, protislovja oziroma dvojnosti (med ljubeznijo in sovraštvom, nikoli ne veš, kako se bodo moški obnašali), drame, nasilja.«

Začaran krog

Ker naša psiha želi pozdraviti rane tako, da išče poznane odnose, ki so za nas edini domači, se ta deklica, ko odraste, zaljubi v človeka, ob katerem se ponovi vzdušje iz otroštva. Seveda si želi in upa, da bo tokrat zgodba drugačna, a se ponovi. In spet išče načine vedenja in razmišljanja (če bi bila boljša partnerica, gospodinja, lepša, pametnejša...), da bi se on spremenil, razlaga sogovornica. Kljub njenemu trudu njegovo vedenje ostaja enako. Poleg tega je prepričana, da si boljšega ne zasluži oziroma ne bo našla drugačnega partnerja, saj so v njenem svetu vsi moški takšni.
»Ženska, ki ima otroke in vztraja v takšnem odnosu, jim sporoča ravno to, česar se je naučila sama – da mora potrpeti, da njihove potrebe niso pomembne, da se moški lahko vede, kakor želi, da kot ženska ni nič vredna. Ženske, ki pritegnejo takega partnerja, že v otroštvu niso smele čutiti jeze. Morale so biti pridne punčke in se ne jeziti. Zato se naučijo, da je jeza nesprejemljivo čustvo. Ob partnerju se ne znajo zavzeti zase in postaviti meje, ko je nad njo nasilen. Da so lahko preživele v kaotičnih odnosih primarne družine, poleg jeze že kot majhne niso smele čutiti strahu; če bi ga, bi bilo nevzdržno. Tako tudi v partnerskem odnosu ne čutijo strahu, če bi ga, bi se takoj zavarovale. Ko ženska, ki živi v takšnem odnosu, pripoveduje, kako je doma, je strah poslušalca, nje ne.« Kranjčeva poudarja, da je ženska sposobna zapustiti fizično ali psihično nasilnega partnerja šele, ko »pride v stik s svojo jezo in strahom. Šele takrat lahko postavi mejo in odide.«