Bolezen je posledica neravnovesja

V tradicionalni kitajski medicini (TKM) velja načelo, da bolezen nastane zaradi porušenega ravnovesja v telesu. Ker je potemtakem pravilno notranje ravnovesje ključ do zdravja, si prizadeva z različnimi metodami uravnotežiti delovanje celotnega človeškega sistema. Na ta način se telo sámo pozdravi.

Cilj TKM je z zdravljenjem odpraviti vzroke zdravstvenih težav, ne samo simptomov. Velik pomen daje tako pravilnemu prehranjevanju in telesni vadbi. Cilj je odkrivanje in odpravljanje nepravilnosti, preden povzročijo trajne telesne spremembe ali poškodbe. Poudarjajo zmernost in preventivo, s katerima ohranjamo ali povrnemo zdravje.

Kitajska medicina upošteva pretok či po telesu. FOTO: Undefined/Getty Images

Či pomeni življenjsko silo ali energijo. TKM razlaga, da je či nevidna sila ali energija, ki obstaja v naravi in prosto teče po telesu zdravega človeka. Kri in či sta povezana. Kadar sta oslabljeni, ovirani ali blokirani, zboli. Zato je bolezen posledica nepretočnosti, ne obratno. Kitajska medicina temelji na teorijah o jinu in jangu in naukih o petih elementih, notranjih organih, omrežju kanalov, razlikovanju bolezni in obširnem poznavanju rastlinske oziroma zeliščne farmakologije – fitoterapije.

Vse bolezni

Upošteva, da je človekovo zdravje odvisno od zunanjega okolja in letnih časov, od notranjih dejavnikov oziroma od čustev in misli, dedne zasnove ... Poleg tega je ves organizem medsebojno povezan, torej vsak notranji organ je povezan z določenim tkivom (npr. ledvica s kostmi), notranji organi pa se med seboj tudi v določenem zaporedju stimulirajo, nadzirajo ali zavirajo ter tako tvorijo stabilno in skladno celoto.

Vse bolezni po TKM so večinoma posledica vdora zunanjih dejavnikov v telo, nepravilnega življenjskega sloga ali notranjega neravnovesja (čustev, misli), ki pripeljejo do nepravilnega delovanja notranjih organov. Ker so ti organi povezani s preostalimi deli telesa (npr. s tkivi), se notranje bolezni odražajo tudi na površini telesa oziroma na drugih tkivih. Zaradi teh tesnih povezav lahko zdravnik TKM s preiskovanjem zunanjih sprememb, na primer na očeh, ušesih, nosu, konstituciji telesa, barvi kože, jeziku, pulzu, mišicah, ugotavlja delovanje notranjih organov, postavi diagnozo in določi zdravljenje.

TKM hkrati uči, da se spremembe v širšem okolju vedno izražajo tudi v ožjem okolju – človeku (makrokozmos in mikrokozmos sta neposredno povezana). Spremembe v okolju (od podnebnih naprej …) se v TKM vedno upoštevajo pri določanju diagnoze in zdravljenju. Zaradi zanimivega koncepta, da je v notranjih organih skrita tudi duša in duševnost (vsakemu organu pripada določeno čustvo), v TKM namreč ni prišlo do ločitve na duha in telo, kar prav tako kaže na celostno obravnavo človekovega stanja oziroma na holistični pristop.