Brez žalosti ne vemo, kaj je veselje

S čustvi se ukvarjamo tako pogosto kot s svojimi mislimi – doživljamo jih in se jim predamo, lahko pa jih tudi opazujemo in ozavestimo, kaj potrebujemo, česa pa ne. Slednje nato spremenimo ali odvržemo, dobro pa brusimo in negujemo, svetujejo guruji. Predvsem pa se moramo zavedati, da duhovni pogled na svet temelji na sprejemanju onkraj dobrega in slabega oziroma črno-belega razmišljanja. Kajti če lahko sebe in druge ljubimo, ko smo pridni, delavni, pošteni, marljivi, zakaj se ne bi, tudi ko smo leni, ne povemo vsega in kaj prikrijemo … Prav v tem se skriva tudi odgovor, kako ravnati s svojimi čustvi. Vsekakor brezpogojno in z zavedanjem, da včasih moraš biti len, da si lahko priden, pravijo duhovni učitelji. Pri tem ne gre za to, da je treba gojiti in spodbujati negativna čustva, ampak za zavedanje, da če poznaš veselje, moraš izkusiti tudi žalost. Hvaležen si ji lahko, da te uči, kaj je veselje, pravijo guruji.

Pa čustva lahko doživiš ali moraš ostati zunanji opazovalec, ki jih samo spremlja? V stanju sreče lahko vidimo in živimo vse, negativna in pozitivna čustva. Ključna razlika je v tem, ali čustva vodijo nas ali mi njih. S čustvi je namreč enako kot z mislimi.

Osho npr. podaja veliko primerov, kako upravljaš čustva, da nisi njihov suženj, ampak gospodar. Uči, kako opazovati svoj um, odvreči nekonstruktivne miselne procese in uporabljati konstruktivne. Samoopazovanje je pot k osvoboditvi, hkrati s podoživljanjem bolečih stvari, da se jih rešimo. Kar nas je najbolj bolelo, namreč nosimo s seboj, čeprav tega ne potrebujemo več.

Sreča je po drugi strani stanje, skoraj enako zavedanju. Širše ko je človekovo zavedanje o sebi in življenju, srečnejši je. Sicer lahko tudi tekanje za srečo pri nekom obrodi sadove, koga sreča tudi sama najde, toda večina, ki misli, da jim bo padla z neba, ostane večji del življenja v stanju trpljenja. Določeno trpljenje je sicer pomembno, če želimo kaj prerasti, ob telesnem naporu ali če kaj potrpimo za dolgoročno korist. Toda načeloma ljudem ni treba trpeti. Trpeli pa bodo vedno – dokler se zavest človeštva ne dvigne na višjo raven –, ko stvari ne bodo potekale natanko tako, kot so si zamislili, in se bodo odzivali z otročjim pogledom na življenje. Sreča je neposredno povezana z ozaveščanjem resničnosti. Sprejmimo torej dejstvo, da ne more biti ves čas sončno, ampak da kdaj tudi dežuje. Enako tudi skozi odnose in življenje plujemo z zavedanjem, da ne more biti vedno vse po naše. Zato marsikdo reče: »Odpovej se sreči – in prišla bo!« Torej ne pogojujmo stanja sreče s tem, da je vse tako, kot mi hočemo, še svetujejo duhovni učitelji.