Čas, ko ne počnete nič

Izgorimo, ko se čustveno razdajamo bolj, kot se čustveno polnimo, opozarja ameriška psihologinja in avtorica duhovnih knjig Arlene K. Unger. Če se posvečamo službi, a nas to ne izpolnjuje, smo premalo cenjeni ali odrinjeni, nam prej ko slej zmanjka zagona. S to vajo bomo znali bolje obvladovati svoje notranje vire.

Pomembno je, da si vsak dan vzamemo čas za polnjenje baterij, in sicer tako, da ne počnemo čisto nič. Vajo delamo, ko smo izčrpani in brezvoljni. Ugotovili bomo, da nas bo čas, ko ne počnemo čisto nič, osrečil in nam pozneje olajšal delo.

Nekajkrat umirjeno vdihnemo in izdihnemo ter vzamemo svoj koledar. Oglejmo si pretekli teden – če je poln dolžnosti in sestankov, si zadamo, da bo naslednji drugačen. Vzamemo pisalo. Namesto da bi napisali, kaj vse moramo vsak dan postoriti, za vsak dan načrtujemo čas, ko ne bomo počeli čisto nič. Bolje je, če to naredimo na papirju kot na elektronski napravi, ker lahko na njej zlahka spremenimo napisano.

Če se pojavi obveznost ali se hoče kdo dogovoriti za sestanek v času, ki je namenjen ničemur, se upremo skušnjavi, da bi se mu odrekli. Lahko rečemo, da smo že zasedeni, in si mislimo: Zaseden sem z ničimer! Trenutki, ko ne počnem čisto nič, so trenutki sreče, pa je afirmacija, ki nas spomni, zakaj to počnemo.