Celota je pisan mozaik različnosti in ponuja čustveno varnost

Duhovni učitelji poudarjajo, da dandanes pogosto pozabljamo, da potrebujemo vse kategorije, predstavnike družbe v vsej njihovi različnosti. Spoznanje, zavest, da smo vsi del celote, je tisto, česar se moramo naučiti vsi, ne glede na to, v katero kategorijo se uvrščamo.

Iz nje seveda na prvi pogled najbolj štrlijo zagovorniki teorij zarot, ki so to postali na podlagi informacij (največkrat nepreverjenih in namerno popačenih), ki so se usedle v njihovo željo po spremembi trenutnega stanja in nezavedno iskanje pojasnila, čigava krivda je stanje, kakršno je. Ljudje v tej realnosti se upirajo vladi, sistemu.

A preden jih obsojamo, moramo pogledati, ali so morda prav oni tisti, ki množico predramljajo iz skupinske hipnoze. Vsaka družba namreč potrebuje skeptike, ki preizprašujejo realnost. Potrebuje tudi upornike, ki nenehno preizkušajo meje, kršijo pravila ter jih s tem potrjujejo ali razkrijejo kot nesmiselne. Oba pola nasprotnih prepričanj ljudem osmišljata situacijo in na ta način ponujata psihološko ter čustveno varnost. Ljudje so namreč od nekdaj iskali možnosti, ki bi zmanjševale negotovost.

Oko za oko, zob za zob ni pravi sistem

Kako nepoznano narediti poznano in obvladljivo, je najstarejša psihološka igra našega uma, ki nam omogoča preživetje. Naloga našega uma je namreč prav to, da nam omogoči preživetje, da shranjuje informacije in osmišlja situacije. Tako je npr. strah tisti, ki nam sporoča, da um nima dovolj informacij, da smo zato na neznanem področju in je potrebna velika previdnost. Bolj je situacija nova in nepredvidljiva, bolj je strašna in več alarmov se sproži v naših možganih.

Ljudje v negotovosti se znesejo nad tistim, ki je v tistem trenutku tam. FOTO: Fizkes/Getty Images

Oko za oko, zob za zob ni pravi sistem, ki bi nas peljal v evolucijo zavesti. Običajno se ljudje v negotovosti znesejo nad tistim, ki je v tistem trenutku tam, naj bo zaposleni na poštnem okencu, trgovka na blagajni ali kdor koli, ki ima samo izvedbeno, ne pa tudi odločevalske funkcije, saj je to najlažji način izražanja frustracije, ki ne bo imel hujših posledic, a so si s tem olajšali trenutno napetost, poleg tega okrepijo svoj občutek moči, ker so se znesli nad nekom. Če to še objavijo na družbenem omrežju, so tudi dobro napihnili svoj ego.

Kako lahko torej ostanemo stabilni, živimo osmišljeno življenje brez strahov, hkrati smo strpni in prijazni do drugih, tudi drugače mislečih? Guruji svetujejo, naj vsak najprej pomete pred svojim pragom. Tisti, ki pometa pred svojim pragom in podela, kar je treba, tudi v hiši, se ne bo imel časa ukvarjati z drugimi, ker bo imel vse življenje dovolj dela s seboj.

Delo na sebi je vsakodnevno opravilo in nič ni narobe, če pri tem poiščemo pomoč terapevta ali mentorja, ki nam bo pomagal videti tudi bruno v našem očesu, ne samo trske v sosedovem. Gojimo sočutje in ljubezen najprej do sebe. Ljudje znamo biti do sebe zelo trdi in neizprosni, zato je modro in pametno, da smo najprej strpni in ljubeči do sebe. Šele potem smo lahko tudi do drugih. Srčnost, sprejemanje in blagost do sebe v izobilju ne bodo nikomur škodili.