Čuječnost pomaga mami in otroku: če je preveč zaščitniška, si malček ne bo upal poskušati
Ko hočemo spoznati oddaljeno deželo, se odpravimo na potovanje. Smer in destinacijo poznamo, ne vemo pa, kaj nas čaka – tako je tudi, ko postanemo starši. V nosečnosti in zgodnjem materinstvu se namreč soočamo z nenehnimi izzivi, ki jim pogosto nismo kos. Ker nimamo izkušenj, hkrati pa je hormonsko stanje zelo turbulentno, se nosečnice pogosto ujamejo v vrtinec čustev, strahov, obupa in panike. Če jih poskušajo pomesti pod preprogo, se vrnejo v hujši obliki. Če jih poskušajo obvladati z razumom, pa se zapletejo v plaz negativnih misli, ki jih spravijo v začarani krog.
Na taki psihični podlagi se vsak dan odvijajo situacije, ki materam predstavljajo izziv in v katerih se je treba hipno odzvati. Pogosto jih tako zgrabi panika, namesto da bi se ustavile, se osredotočile na dihanje, se pomirile, si dvignile vibracijo in se mirno odločile, kako bodo ravnale. Prav tega uči čuječnost, ki jo lahko s pridom uporabimo tudi pri materinskih izzivih.
Mama kot ustvarjalka otrokove prve vezi s svetom oblikuje okolje za dojenčkov mentalni in čustveni razvoj. Psihologinja Margaret S. Mahler je odkrila, da poleg dejanskega rojstva dojenčka poznamo tudi njegovo psihološko rojstvo. Slednje pomeni, da postane neodvisni posameznik, ki razume svoj obstoj in se ga zaveda. To se običajno zgodi v tretjem letu starosti, kar odražajo tudi otrokovi jezikovni vzorci.
Normalni razvoj po dejanskem rojstvu vodi iz faze, ko se dojenček na okolje sploh ne odziva, v fazo simbioze (do približno 10. meseca). Dojenček je takrat tesno navezan na mamo, ki zadovolji vse njegove potrebe. Mama poskrbi, da je sit, ga previje, preverja, da mu je dovolj toplo in udobno ter so zadovoljene vse njegove potrebe.
Zakaj je pomembno, da je mama mirna in čuječa? Najnovejše znanstvene študije kažejo, da so dojenčki v desetih sekundah sposobni zaznati, v kakšnem čustvenem stanju je mama. Njena čustvena stabilnost zato predstavlja dojenčkov celotni svet: ko je mirna, se počuti varnega in sprejetega. Mama torej s svojo mirnostjo ustvarja optimalno okolje za otrokov zdrav mentalni in čustveni razvoj. Če se na dojenčkovo nemoč stresno odziva, pa okrepi njegova strah in stisko – in tako se sklene začarani krog.
Zdrava podpora in mamina čustvena stabilnost (da ni preveč zaščitniška, ker jo je strah za otroka) torej pomembno določata, koliko si bo otrok pozneje (v šoli in življenju) drznil poskušati. V 3. letu življenja otrok doseže psihološko rojstvo, njegova mama pa je do tedaj s svojimi odzivi že postavila temelje za njegov občutek samozavesti, varnosti in sprejetosti. Na svojih najzgodnejših izkušnjah malček nadaljuje zastavljeni mentalni in čustveni razvoj.
