Čustvene rane nas spremljajo v odraslost
Naše izkušnje s čustveno pomembnimi osebami iz ranega otroštva vplivajo na odraslo življenje. Pojasnjujejo, zakaj se odzivamo na določen način, oblikujejo naše doživljanje sebe, sveta in drugih, kar pa se najbolj izrazi v partnerskih in ljubezenskih odnosih, saj poskušamo v njih zaključiti svoj delno nedokončani zgodnji razvoj, pravijo psihologi.
Za rani nevrofiziološki, psihološki, sociološki in čustveni razvoj namreč nujno potrebujemo določene pogoje, da se deli osebnosti lahko do konca razvijejo. Izpolnitev primarnih potreb – izkušnje varnosti, uravnavanja čustev, navzočnosti, pomirjanja s stikom – je temelj za razvoj določenih delov možganov. Tisto, česar nam ni uspelo dobiti, pa pozneje v življenju nenehno iščemo, kar nam lahko povzroča težave in nas spravlja v stisko.
Nezavedni primanjkljaji iz otroštva so povezani z globljim delom možganov, ki je evolucijsko starejši od razuma, pravijo znanstveniki. Prav skozi te dele možganov pa smo opremljeni s hardverom in softverom za ustvarjanje partnerske zveze in potomstva. Kako bomo v življenju delovali, je torej odvisno od tega, ali imamo dobre izkušnje s starši in posledično socialno in psihološko odrastemo v človeka, ki ima dober občutek o sebi, zdravo samozavest, sočutje, stik s svojimi in potrebami drugih.
Če vstopamo v partnerske odnose s primanjkljajem, nastanejo težave
Poleg tega se mora ta prvi otroški sistem, iz katerega človek pozneje deluje, v otroštvu dovršiti. Če ni končan in vstopamo v partnerske odnose s primanjkljajem, nastanejo težave. V ljubezenskih odnosih nas namreč vodita dva gona – potreba po ustvarjanju čustvene in seksualne zveze moški-ženska, hkrati pa na partnerja projiciramo in prenesemo problematiko svoje otroške rane, kar je bistvo težav. Nimamo pojma, da je to v nas, a v odnosu vse, česar nismo izrazili z očetom in mamo, pogosto doleti partnerja.
Nekdo je lahko npr. prijeten človek, a ko nekdo zamuja, čisto ponori, prekine odnos, reagira pretirano. To je značilna čustvena rana, povezana z izkušnjo, da skrbnik ni pravočasno prišel, ko ga je otrok potreboval. Neugodno stanje povzroči, da čuti bes, ki ga kot dojenček ni mogel izraziti. Lahko se mama ni odzvala, ko je potreboval bližino, in čeprav tega ne ve, si podzavest vse zapomni in zamujanje 30 let pozneje spodbudi strašen odziv, ki nima zveze z zamudnikom, ampak z mamo.
Na ta način se prenese še mnogo drugih problematik, od globine travme pa je odvisno, ali lahko v nekem odnosu razrešimo bolečino ali ostaja to vseživljenjska tema, ki se ponavlja. Tako niso uspešne tiste zveze, ki trajajo, ampak tiste, iz katerih izidemo boljši kot prej. Neuspešne so tiste, v katerih ostajamo, a se v njih ne razvijamo in trpimo, še opozarjajo.
