Čustveni izbruh lahko preprečimo
Stremimo k čustvenemu ravnovesju, a pri čustvenem izbruhu tega resno primanjkuje. Pojavi se, ko se človek ne pozna dovolj dobro, da bi se izognil vrelišču, ki se sicer manifestira v življenju vsakega izmed nas. Če še nikoli niste »popolnoma izgubili živcev«, spadate med srečneže. Če se vam je to zgodilo, si gotovo želite, da se ne bi nikoli ponovilo.
Če se ne zavedate svojih čustvenih odzivov, vam grozi nevarnost čustvenega izbruha. Ko se čustva razvnamejo, je skoraj nemogoče odgovoriti razumsko, preden ukrepate ali spregovorite.
Včasih nam takojšnji čustveni odziv lahko reši življenje. Če bi na safariju na nas skočil lev, ne bi hoteli tratiti časa z razmišljanjem. V sodobnem svetu pa nas instinktivno čustveno odzivanje pripelje do tega, da rečemo kaj, kar nam škoduje, poslabša situacijo ali celo pripelje do nasilja.
Da bi zmanjšali škodo, analizirajmo vzorce, ki preprečujejo izbruh čustev in vodijo do vrelišča. Iz stanja čustvenega izbruha, ko možgane preplavljajo elektrokemični procesi, je še vedno mogoč izhod. Ni nam treba ostati v tem stanju – lahko vplivamo na svoje vedenje. Navsezadnje gre le za kemični odziv, tako zaprimo oči in štejmo do deset.
Čustveni izbruh
Naši nagonski predzgodovinski odzivi na življenjsko ogrožajoče situacije so boj, beg ali predaja. Telo mora ukrepati hitro. Seveda so v današnjem svetu položaji, ki zahtevajo tak odziv, drugačni. Pa vendarle se možgani silovito odzovejo na morebitno izgubo, čeprav jo samo zaznajo. Tisoče let urjenja je izpopolnilo našo sposobnost obrambe pred grožnjami in nevarnostjo – zato imamo supersenzitivne možgane, ki v takih situacijah poskušajo najti ustrezni čustveni odziv, in tudi okoliščine, ki niso življenjsko ogrožajoče (denimo osebna kritika, ki pod vprašaj postavi občutek identitete), čutijo kot take. Čustveni izbruh se pojavi in sproži odziv v odločilnem trenutku, preden razmišljajoči možgani dobijo priložnost bežno videti, kaj se dogaja, kaj šele da bi se lahko odločili, kaj je dobro. Glavna značilnost takega izbruha je, da se ljudje, ko trenutek mine, ne zavedajo, kaj se je zgodilo.
Gre za skrajni odziv, ne glede na to, ali ga je sprožilo odkritje, da vas partner vara, ali vas je kdo po krivem česa obtožil. Možgani v vseh primerih iščejo najbližji vzorec, ki ustreza tem čustvom. Če nekdo na vas nenadoma zakriči, takoj poiščete vzorec 'napaden sem' in odgovorite s pospešenim bitjem srca, potnimi rokami, nervozo ter ustreznim poenostavljenim predzgodovinskim čustvenim razmišljanjem; vse to se zgodi, ne da bi bili v resnični nevarnosti. A ste vseeno rekli ali storili kaj, za kar ste si pozneje želeli, da ne bi.
Čustveni izbruh lahko preprečimo, če smo sposobni situacijo trezno pretehtati. Če vas kdo kritizira in boste postali jezni ali tesnobni, se ne boste v hipu čustveno odzvali, ampak boste pretehtali, preden boste kaj rekli ali storili, premislili različne razlage in odgovore ter poiskali tistega, ki je najugodnejši za obe strani.
