Disharmonični aspekt med Saturnom in Jupitrom
Povezovanje Jupitra in Saturna je podobno kot povezovanje etike in morale, zaupanja in strahu, razvoja in omejitev. Ko se povežeta na pozitiven način, nosita trden in stabilen razvoj kot plod vztrajnosti, dela, načrta, napora, pomešanega z daljnovidnostjo, zaupanjem in optimizmom. Ker Saturn povezujemo s konkretnimi življenjskimi področji, je razvoj s to kombinacijo vezan tudi na materialno raven, finance, nepremičnine, uspešno podjetje.
V moralnem pogledu kombinacija prinaša možnost, da moralo zabelimo z modrostjo in optimizem naredimo stvaren, kot spodbudo, navdih za uresničevanje dodelanih načrtov. Seveda ko znamo najti ravnotežje med tema dvema nasprotujočima si energijama družbenega življenja, kar je laže, če ju imamo v natalni karti v harmoničnem odnosu. Proces učenja usklajevanja teh dveh energij je lahko zelo naporen pri šibkejšem Marsu, Soncu ter bolj vodni karti, Saturn v konjunkciji ali negativnem aspektu z Jupitrom lahko krade optimizem, veselje, upanje, navdih in polet. Tako je človek lahko potlačen, če ne prav malodušen.
V karti z več ognja in močnejšim Marsom in Soncem lahko človeka pritiska občutek, da ga življenje ves čas ruši in da v družbenem pogledu potegne kratko, da se zakoni spreminjajo, tako da ovirajo njegov razvoj. Včasih deluje bolj grobo do tistih, ki nimajo tako visokih moralnih letvic kot on, ali težko prenese drugačno religijo in pogled na svet. Študijsko življenje je s tem bolj naporno, učitelji mu ne gredo na roko.
Če je karta v osnovi optimistična, tak aspekt niti ni tako slab, saj osebo ozemlji, da se mora za uspeh bolj truditi, da ji ni vse dano. S tem se razvija bolj trezno, načrtno, garaško in zna kamen na kamen graditi palačo.
Da bi se izognili neugodnostim, ki jih prinaša kombinacija, je treba skrbeti, da smo pošteni, se naučimo prenašati na poti svojih sanj tudi tegobe, ovire. Nujno je, da si zastavimo visoke družbene cilje in jih načrtno in trezno uresničujemo. Vsak padec naj bo spodbuda k dodatnemu delu, večji vztrajnosti, trpežnosti, s katero se poganjamo k svojemu idealu. Prav je, da se borimo za širšo dobro, brez moralizma, a z občutkom dolžnosti za dobro vseh.
Pri študiju je pomembno, da se naučimo vztrajnosti, da dokončamo, kar smo začeli, in s tem v družbenih očeh pridobimo veljavo, ki nam bo omogočila prevzemati pomembne vloge. Najpomembnejše je, ko nam upadejo upanje, zaupanje, optimizem, najti v sebi trdnost, vztrajnost, disciplino za vero v dobro, v razvoj. In obratno – ko nam zmanjka delavnosti, načrtnosti in vztrajnosti, obuditi navdih, da nas spet porine v delo za višje dobro.
