Drugi nam kažejo nas same

Lljubezen, sočutje in skrb predstavljajo dele nas samih, ki v težkih časih tolažijo, hranijo in podpirajo druge. Ko izgubimo ljudi, kraje in stvari, ki so nam blizu, nam naša ljubeča in sočutna narava dopušča, da preživimo ter se izvlečemo iz teh izkušenj. Ker ljubezen, sočutje in skrb delimo prostovoljno, so hkrati to deli nas, ki jih največkrat izgubimo, naivno podarimo ali nam jih odvzamejo tisti, ki imajo moč nad nami.

Vsakokrat, ko zaupamo in nekoga ljubimo, a slednji to zlorabi, izgubimo delček sebe. Odpor, da bi se ponovno izpostavili ranljivosti, predstavlja našo zaščito, da preživimo najgloblje bolečine in izdaje. Posledično zapremo prehod k svoji pravi naravi, polni sočutja in hranjenja.

Ko najdemo svoj pogrešani košček v drugih, nas bo neustavljivo vleklo k njim. FOTO: Master/Getty Images

A ko se hočemo odpreti in deliti sebe z nekom drugim, odkrijemo, da ljubezni ni več in je na njenem mestu praznina. Odkrijemo, da smo izgubili sebe zaradi slabih izkušenj. Toda tisti deli nas samih, ki se zdijo odsotni, nikoli zares ne izginejo, so del naše najresničnejše esence, naše duše. Kot ne moremo uničiti duše, ne moremo izgubiti jedra svoje prave narave. Je samo zakrinkana in skrita na varnem. Da bi jo prepoznali, potrebujemo zdravljenje.

Včasih pri drugih najdemo nekaj, kar smo sami izgubili. Da bi lahko preživeli, smo namreč sprejeli kompromise o tem, kaj smo. Vsakokrat smo pri tem izgubili nekaj v sebi, da delujemo na družbeno sprejemljive načine. Zaradi ločitve staršev smo bili prisiljeni prevzeti vlogo odraslih in bili prikrajšani za otroštvo, preživeli zgodnejše travme, tako da smo zatirali bolečino, jezo in bes ... Tako smo izgubili del sebe. Zaradi preživetja smo izdali svoja prepričanja, ljubezen, zaupanje in sočutje, čeprav predstavljajo esenco tega, kar smo.

Tako odkrijemo

Kot otroci smo spoznali, da je bolje, če ostanemo tiho, kot da izrazimo svoje mnenje ter tvegamo, da nas zasmehujejo ali zatrejo. Vsi smo se že bili prisiljeni predati sredi konflikta ali bolezni. Za vsak del nas samih, ki smo se mu odpovedali, da smo tu, kjer smo, obstaja praznina, ki čaka, da se zapolni. Ves čas iščemo nekaj, kar bi jo zapolnilo. Ko najdemo nekoga, ki ima tisto, čemur smo se odpovedali, nas preveva dober občutek. Komplementarna esenca te osebe zapolnjuje našo notranjo praznino, da se ponovno počutimo cele. Ko najdemo svoj pogrešani košček v drugih, nas bo neustavljivo vleklo k tem osebam, dokler se ne spomnimo, da je tisto, zaradi česar se nam zdijo tako privlačni, nekaj, kar imamo v sebi – le da spi. S tem zavedanjem jih lahko ponovno vključimo v življenje.

Tako odkrijemo, da nas nič več ne vleče magnetno k osebi, ki je sprva zrcalila te poteze. Prepoznavamo občutke, ki nas prevevajo ob drugih, po tem, kar so, ne po tem, za kar jih je naredilo naše pogojevanje. Nerazložljivi občutek, ki ga imamo, ko smo z nekom drugim – magnetizem in ogenj, zaradi katerega se počutimo tako žive –, v resnici predstavlja nas. Predstavlja esenco tistih delov nas samih, ki smo jih izgubili, naše priznanje, da jih želimo nazaj.