Duhovna modrost: Ljubezen s sorodno dušo
Vedeti je treba, da tako, kot se duhovno razvijamo sami, napredujejo tudi naša romantična razmerja. Če je naša zavest bolj razvita, se enostavno ne zadovoljimo več z odnosi, ki smo jih vzpostavljali na začetku svoje poti in ki so se bolj ujemali s pričakovanji okolice in vzgojo kot z našimi resničnimi potrebami. Toda ali lahko prepoznamo, za katero vrsto odnosa gre?
Vse je odvisno od tega, česa se v življenju učimo. V nekaterih življenjih ne doživimo ne odnosa s sorodno dušo ne karmičnega, niti odnosa z dušo dvojčico, v drugih lahko tudi vse tri. Zanimivo pa je, da največkrat šele po koncu razmerja ugotovimo, za kateri odnos je šlo.
Najpogostejši so karmični odnosi, ki nas učijo lekcij, ki se jih nismo naučili v preteklem življenju. Zveza je težavna, saj spreminja naš način delovanja. Skupni imenovalec karmičnih odnosov je, da ne delujejo, ne glede na vloženi trud, saj to tudi ni njihov namen. Ni namreč mišljeno, da ostanemo skupaj s karmičnim partnerjem. Nauči nas lekcijo, potem pa odide. Morda je to težko sprejeti, a v ozadju pogosto delujejo silnice, ki nimajo kaj dosti skupnega z ljubeznijo in kompatibilnostjo. Najhuje je, če se oklepamo takega odnosa za vsako ceno.
Ko predelamo svoj niz karmičnih partnerjev, je šele na vrsti ljubezen s sorodno dušo. Zdi se, da je to najboljša oblika partnerskega odnosa – preprosta in zadovoljujoča. Pogosto se poročimo s svojo sorodno dušo, saj smo z njo povezani na edinstven način in se ob njej preprosto dobro počutimo. Seveda pa to ne pomeni, da se ne srečujemo z izzivi. Toda lekcije v tovrstnih odnosih so drugačne, sprožajo učenje o naši lastni vrednosti, strahovih itd.
