Duhovna modrost: slaba prepričanja

Prepričanja in vzorci, ki smo si jih ustvarili sami, postanejo naše lastne entitete. To so strahovi, občutki krivde, nevrednosti, nezaželenosti, žalost, ki jih lahko tudi podedujemo, vse to vpliva na naše odločanje. Toda če o nas v resnici odloča občutek krivde, v življenju izgubljamo izkušnje. V nas vzorec namreč deluje na čustveni in mentalni ravni ter vpliva na fizično telo – ki se tudi odziva in ima lastno inteligenco. Vzorec je za telo resničen, ker je integriran v našo zavest in značaj. Občutek nevrednosti je npr. del značaja, sooblikuje ga, prepleten je z njim, zato ga telo prepoznava kot resnico in deluje skladno z njim.

Prvo, česar se moramo osvoboditi, je občutek, da smo odgovorni za čustva drugih. Nenehno se namreč bojimo, kako se bodo počutili drugi okoli nas. Zanikamo sebe, da so drugi dobro. Ko pademo v ta mehanizem in oddajamo ta vzorec, pa nas drugi na neki način izkoriščajo, saj nam vedno vse, kar imamo v sebi, okolica pokaže kot ogledalo po zakonu privlačnosti. Poleg tega vedno iščemo blagoslov zunaj sebe, da okolica odobrava, kar naredimo. Ob kritiki se nam sproži alarm, začnemo se opravičevati, ker moramo ustrezati. Zaradi obeh omenjenih vzorcev se počutimo slabo, nismo zvesti sebi in tlačimo svoja čustva. Toda vzorci so tu, da jih prerastemo. Osvobodimo se jih, ko smo pripravljeni. Medtem pa imamo tudi ventile, da jih laže nosimo – šport, dovolj spanja, dopust, da se zadeve uravnovesijo oz. naše biopolje samodejno naredi korekcijo.