Duhovna modrost: strah pred ločenostjo in zapuščenostjo
Univerzalni vzorci strahu so morda subtilni, a vendar tako boleči ob ponovnem spominjanju, da spretno ustvarimo maske, ki jih naredijo znosne. Podobno, kot je težaven družinski spomin vedno prisoten, a vendarle redko obravnavan, smo se nezavedno zedinili, da bomo zakrinkali bolečino svoje kolektivne preteklosti na načine, ki so družbeno sprejemljivi.
Pri prikrivanju svojih največjih strahov smo celo tako uspešni, da so v vseh primerih prvotni razlogi za našo bolečino že pozabljeni; vse, kar ostaja, je njihov izraz, pravi avtor duhovnih knjig Gregg Braden.
»Zaradi maskiranja svojih strahov nam nikoli ni treba govoriti o največji bolečini. Vendar ostajajo z nami, vztrajajo in so še naprej nerazrešeni, dokler se ne zgodi nekaj, kar preprečuje, da bi še naprej gledali v drugo smer.
Ko si pustimo iti nekoliko globlje v te močne, nemaskirane trenutke, odkrijemo, da lahko strahove, ne glede na to, kako različni so si, umestimo v enega od treh osnovnih vzorcev: strah pred ločitvijo in zapuščenostjo, strah zaradi nizke samopodobe in strah pred predajo ter zaupanjem.
Obstaja univerzalen občutek vsakega od nas: občutek, da smo sami, nekako ločeni od tistega, kar je odgovorno za naš obstoj. Čutimo, da smo prispeli na ta svet, nato pa ostali sami, brez razlage ali razloga.
»Kadar je v našem življenju strah, četudi se ne zavedamo dobro, pred čim, to ustvari čustveni odziv v našem telesu: izkustvo, ki ga pogosto označujemo kot naboj za jezo ali nekaj, kar nas pogreje in razjezi. To se v življenju prikazuje z odločnimi zamislimi, ki jih imamo o pravilnosti oziroma napačnosti nečesa oz. načina, kako bi nekaj moralo potekati. Naši naboji in tisto, kar nas pogreje, so obljuba, da bomo ustvarili razmerja, ki nam bodo pokazala, katere strahove moramo pregnati. Z drugimi besedami nam bodo ti naboji pokazali naše strahove: večji je strah, globlji je,« pravi.
Če se torej zavestno ne spomnite svojega strahu pred ločitvijo in zapuščenostjo, obstaja precejšnja verjetnost, da se bo pojavil v vašem življenju na načine, ki bi jih najmanj pričakovali, v najmanj primernem času. Vam v ljubezenskih razmerjih, karieri in prijateljstvih pripada vloga tistega, ki zapušča, ali zapuščenca?
Ste užaloščeni, ko se razmerja prekinejo? Ali ste vi tisti, ki opušča ljubezenske zveze, kariero in prijateljstva, ko ste še močni, in se tako poskušate zgolj izogniti bolečini? Če se je tak scenarij odvijal v vašem življenju, obstaja verjetnost, da to predstavlja vaš mojstrsko ustvarjen in družbeno sprejemljiv način maskiranja najglobljih strahov pred zapuščenostjo ter ločitvijo.
