DUHOVNOST

Duhovna modrost: zgodovina karme

Vzroke za slabe dogodke so pripisovali volji bogov in demonov. Nanje so se obračali tudi po pomoč in zaščito.
Fotografija: Če osebi odpustimo, osvobodimo napetosti in gremo naprej. FOTO: Kieferpix/Getty Images
Odpri galerijo
Če osebi odpustimo, osvobodimo napetosti in gremo naprej. FOTO: Kieferpix/Getty Images

Karma ni zgolj kozmično izravnalno načelo pravičnosti, ki nas spremlja iz življenja v življenje in poravnava naše račune z drugimi, ampak je povezana tudi s tem, da zunanji svet neposredno odseva naše notranje čustveno stanje.

Še v Egiptu niso poznali karme v smislu, kot jo pojmujemo danes. Niso verjeli, da so sami odgovorni za tisto, kar se jim dogaja, ampak so posledice pripisovali volji bogov, demonov; na prve so se obračali tudi po pomoč in zaščito, kadar se jim je dogajalo kaj slabega.

Sčasoma se je začelo rojevati spoznanje o soodgovornosti v procesu vzroka in posledice, tesno ob tem pa tudi ideja o odpuščanju kot načinu izničenja slabe karme. Karma ne zagovarja kaznovanja na način, da hočemo, da drugi trpijo, gre za to, da se oseba, ki nas je prizadela, nekaj nauči iz te izkušnje in v bodoče spremeni svoje ravnanje.

Če se maščevalno lotimo izravnave krivic, želimo druge ponižati, prizadeti ali jim škodovati, to namreč po načelu takojšnje karme takoj odzrcalimo nazaj nase in sami sebe ujamemo v ječo preteklosti, zamer in negativnosti.

Bolečina, ki jo ohranjamo, namreč vztraja v našem življenju, ne pri drugem. S takim načinom nihče ničesar ne pridobi, pa tudi mi sami zapravimo priložnost za boljše življenje. Če osebi odpustimo, osvobodimo napetosti in energijskih blokad obe strani in gremo naprej. 

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije