Dušni dogovori: zakaj nas najtežji odnosi največ naučijo?

Ko se kot duša pripravljamo na novo življenje, se s svojo dušno skupino pogovorimo o tem, kaj bi se radi naučili v njem. Naši odgovori vplivajo na dogovore, ki jih sklenemo z drugimi, ki nam bodo pri tem pomagali.
S tem da je logika lekcij obratna, kot bi pričakovali. Če se npr. želimo učiti potrpljenja, se ne bomo rodili kot budistični menih, ampak v družino glasnih sester in bratov, ki bodo ves čas pritiskali na naše gumbe. Če se učimo ljubezni, bomo deležni sovraštva, če samozavesti, nas bodo vsi dajali v nič. Po tem ključu se oblikujejo pogodbe med dušami, ki nam bodo omogočale, da se postavimo zase, se razvijamo in rastemo.
Osebnostna rast je lahko namreč precej boleč proces, pogosto pa se začne tako, da nas nekaj ali nekdo vrže iz ravnovesja. Toda nikoli nam ni naloženo več, kot lahko nosimo. Ko usvajamo lekcijo, se postopoma vračamo v harmonijo. Prijatelji, starši, sodelavci in znanci so tisti, ki nas porinejo v učni proces. Običajno pripadajo naši skupini duš, s katerimi smo se pred rojstvom zavestno dogovorili, da nas bodo prizadele, izdale ali kako drugače ustvarile razmere za rast.
Ko se rodimo, seveda pozabimo na vse to in jih dojemamo kot sovražnike ali težavne ljudi. Toda če razumemo, čemu to počnejo, smo jim lahko hvaležni za lekcije, ki nas jih učijo.