Ego je vir problemov

Ega ne moreš zdraviti z egom. Ljudje se vse življenje trudijo in delajo na napačnem delu sebe – na egu, čeprav z njim ne moreš priti do trajne rešitve težave. Ego je namreč mojster problemov: v umu jih ustvari, potem pa ti svetuje, kako naj bi jih rešil. Zato se ljudje izgubljajo v polresnicah in kljub kupu prebranih duhovnih knjig ne morejo iz začaranega kroga. Človek pa lahko izkusi trajne spremembe, le če se loti iskanja pravih vzrokov težav. Tako jih reši pri izvoru, ne da bi se ukvarjal z zapletenimi posledicami, hkrati pa se ljudje začnejo zavedati, da imajo škarje in platno življenja v svojih rokah. Trpljenje je namreč izbira. Vzrok zanj v resnici nikoli ne prihaja od zunaj.

Smo bitja ljubezni, a razmišljamo z egom, ki ljubezni ne pozna. Čeprav smo veličastna bitja, nas ego prikazuje kot šibke žrtve zunanjih dogodkov. V duhu smo vsi eno, ego pa nam prikazuje, da smo ločeni, vsak v svojem telesu. Ti paradoksi ustvarjajo konflikt v umu, zato nas je strah. Ves čas smo zaposleni z medosebnimi dramami in množicami težav, zato pozabimo na to, kdo v resnici smo. Pri tem pa se ne zavedamo, da si težave nevede ustvarjamo sami, v umu, ker uporabljamo egov način razmišljanja. Pogosto tako trpimo, ker od ljudi zahtevamo nekaj, česar nam niso sposobni dati, ker tega nimajo, npr. da nas imajo radi. Če ne dobimo ljubezni, se počutimo zavrnjene, tovrstni občutki pa vodijo v samosovraštvo in strah pred drugimi. V resnici nas nihče ne zavrača, zavračamo lahko le sami sebe. Nihče nam ničesar ne počne nalašč, le izraža stanje, v katerem je. Njegovo stanje moramo spoštovati, a tisto, kar počne, nima v resnici nobene zveze z nami. Ker je vse eno in povezano, pogosto čutimo tudi energijo misli, ki jih drugi mislijo o nas. Če so te negativne, se ne bomo dobro počutili. Pa vendar nikakor nismo žrtve zunanjih dogodkov in situacij, kajti vsak trenutek se sami odločamo, kaj bomo naredili s tem, kar občutimo.