Energijsko stojte za svojimi besedami

Ker je vsakdo od nas nekoliko svoj in živi po svoji karakterni naravi, moramo paziti, da ne trčimo prepogosto v konflikte, in postavimo meje. Toda človek, ki nima pravega vpogleda vase, ne ve dobro, kje so njegove meje, do kje lahko pusti drugega. Tako je prvi korak spoznavanje sebe in odkrivanje, kaj je zame sprejemljivo in kaj ne. Drugi je, da razumemo, da tudi drugi počnejo, kar počnejo, iz svoje zmede, nevednosti, nejasnosti, ranjenosti. Iz tega razumevanja se nam rodi sočutje, ne pa tudi toleranca za neumnosti. To dvoje namreč ni isto in razumevanje nevednosti druge strani je namenjeno predvsem temu, da naše postavljanje meja ni osebno, da svoje reakcije na to, da drugi prestopi našo mejo, ne jemljemo osebno, da pri tem nismo premočno ranjeni. To razumevanje nam daje možnost, da delujemo manj čustveno, bolj razumsko in modro.

Ko vemo, kaj si in česa si ne dovolimo od drugih, potem pa kdo kljub opozorilom, pogovorom in pojasnjevanju lomasti po naših mejah, jasno in glasno pokažemo, da tako ne bo šlo. A besede niso vedno najboljše orožje. Drugi je namreč lahko razumel, kako se počutite, a še vedno pritiska na vaše gumbe. Zato moramo stati za svojimi besedami tudi energijsko. In kako to storimo? Vsekakor ne moremo ostati nasmejani, igrivi, veseli, lahkotni, ko dajemo nekomu vedeti, da je prestopil naše meje. Prava pot ni niti, da smo jezni, razgreti, histerični in neobvladani. V sebi je treba poiskati hladno trdnost in v vsej svoji biti stati za to energijo. Resno, strogo, hladno, neosebno, razumno. Ljudje, ki smo temeljno topli, moramo vaditi to energijo, a jo je dobro obvladati, kot bi skočili v določeno vlogo. Če znate dvigniti obrv in ostati hladno resni, lahko marsikaj dosežete.

V določenih odnosih, ko je človek večkrat pokazal, da vas ne ceni, ne upošteva vaših meja, povozi vse, kar je za vas prav in narobe, je treba narediti distanco in se odmakniti od njega tudi fizično. Če to ni mogoče, naredimo še močnejšo čustveno in energijsko distanco do njega. Samo s tovrstno zaščito, ki jo podpira jasno in glasno sporočilo, da zahtevate spoštovanje, ta človek ne more priti v vašo bližino. Seveda govorim o postavljanju meja odraslim. Z otroki je drugače, predvsem mora biti hitrejše, brez dolgih odmikov, saj jih to navznoter ubije, pa tudi s partnerjem boste na ta način ubili odnos. Najpomembneje je, da razumemo, da je vse skupaj le igra. Da je v človeški naravi tudi neka radovednost, kje so meje drugih, in da se je dobro naučiti dati ljudem, kar potrebujejo, včasih tudi zato, da se ob vas počutijo bolj varni.

Ker ima vsakdo od nas omejene količine energije, jo je velikokrat modreje vlagati v ljudi, ki jim je mar za nas in nam izkazujejo osnovno spoštovanje, kot v človeka, ki kljub vsem našim poskusom kaže, da mu ni do nas, da nima spoštovanja do našega sveta in meja. To ne pomeni, da osebo odrežemo, le da sprejmemo, da ji ta trenutek z ničimer ne moremo koristiti, kajti dokler ni osnovnega spoštovanja, vas ne bo nihče slišal, videl, ne bo odprt za vas.

Ker smo dragoceno bitje, ki ga nihče ne ščiti, če se ne ščiti samo, in ker se v socialnem okolju naše meje vseskozi krešejo, je torej to ena od osnovnih veščin preživetja in delovanja. Socialno okolje ima svoje zakonitosti, poseben jezik, s katerim si sporočamo, kaj in kje je kdo. Predstavljajmo si, da smo v računalniški igrici, in vsakič, ko kdo ne kaže osnove spoštljivosti do tega, kar smo, pritisnemo gumb za hladno strogo pojavo, pogled in ostrino, s čimer mu povemo, da si zaslužimo lepše ravnanje. S puščico nazaj igralca umaknemo nekaj korakov iz ožjega kroga ter s tem sporočimo, naj spremeni način, sicer se umaknemo še nekoliko dlje. Če se samo igramo, poskušamo, odkrivamo, kaj pri določenem človeku deluje in kaj ne, je postavljanje meja lahko zanimiva igra. Obstaja samo eno glavno pravilo – tega ne vzemite osebno.