Eden največjih konfliktov današnjega časa je naš ekonomski sistem

Sadhguru meni, da je eden največjih konfliktov današnjega časa naš ekonomski sistem, ki narekuje, da vsak od nas otopelo rine naprej, brez krmila v rokah in vedenja, kam gremo. Pravi, da kljub tehnologiji živimo iz rok v usta, ne da bi se vprašali, kaj je cilj človeštva in narodov, medtem ko nam borzni indeksi vsak dan znova določajo, ali bomo preživeli ali ne.

Vsak od nas lahko prispeva k boljšemu svetu. FOTO: Pcess/Getty Images

V predavanju o družbenih spremembah je najprej poudaril, da to vendarle ni čas za trpljenje in obup, ampak moramo proslavljati, da smo živi. »Ne tarnajmo, kaj bo s svetovno ekonomijo. Razumeti moramo, da smo zapravili preveč časa za popravljanje sveta – in ga vmes prignali do točke uničenja. Popraviti pomeni nekaj izboljšati, mi pa smo se tega lotili na uničevalen način, in če nadaljujemo enako, se bo najpozneje v 30 letih zgodila velika katastrofa. A tega ne vidimo in delamo cirkus, ker se je gospodarska rast ustavila, ter mislimo, da bo zato vse izginilo,« poudarja in našo zablodo ponazori s postavljanjem sklede pred ogledalo, zaradi česar vidimo dve skledi, čeprav imamo le eno. Nato odpremo trgovino z dvema skledama in si kupimo še eno ogledalo, nadaljuje. A ko pride katastrofa, odnese 50 naših skled, zaradi česar trpimo, ne da bi se zavedali, da smo vedno imeli le eno. »Bogastvo in priložnosti na svetu niso izginile,« poudarja, »le mi živimo v oblakih in bogastvo gradimo v zraku. Z vsako svojo željo namreč v umu gradimo povsem nov svet in verjamemo, da je resničen, da obstaja,« dodaja, »naj gre za denar, posel, zdravje ali odnose. Ko propade, smo vznemirjeni, saj je svet, ki smo si ga zgradili v glavi, izginil. Na enak način gradimo svetove kolektivno, ko imajo ljudje iste vizije in se pogovarjajo o njih. Skupaj si ustvarijo celotno novo kreacijo, ki pa je le iluzija, ki se lahko razbije,« pravi.

Drugi večji problem je po njegovem ekološki. »Če zagotoviš prebivalcem enega mesta svež zrak in čisto vodo, jim bo popolnoma vseeno za preostanek sveta, saj se le odstotek do dva človeštva zavedata, kaj se dogaja in kakšno škodo delamo planetu. Drugi tega ne vedo ali jim je vseeno, ker jih ne zadeva neposredno. Kljub temu je naša odgovornost, da pustimo okolje ob smrti vsaj približno takšno, kot je bilo ob našem rojstvu. In s poti v polom lahko stopimo le, če se vsak zaveda, katerih pet stvari za ohranjanje narave bi se moralo in katere tri se nikoli ne bi smele zgoditi v njegovi državi. Samo tako bo to postala tema na volitvah in se bodo začeli sprejemati okoljski zakoni. Demokratične vlade namreč nočejo vlagati v ekologijo, saj se bodo rezultati pokazali šele čez 20 let, njih pa skrbi samo ponovna izvolitev. Zato bodo v to vlagali le, če bo pri tem vztrajala glavnina ljudi.«