Hipnoza kot orodje za delo z vzorci

Hipnoza je stara kot človeštvo. Uporabljali so jo že sumerski svečeniki, perzijski magi in hinduistični jogiji, v starem Egiptu, Grčiji in Rimu. V naslednjih stoletjih so pionirji postavljali njene temelje, velik preporod pa je doživela v prvi svetovni vojni, ko so jo ob pomanjkanju etra začeli uporabljati za anestezijo. Po vojni se je z migranti preselila v ZDA in doživela razcvet z učinkovitimi metodami, ki jih uporabljamo še danes.

»V podzavesti so zapisi, vzorci, ki nas ves čas vodijo,« pravi praktik hipnoze Mojca Gregorčič, ki ji hipnoza predstavlja nadgradnjo astrološkega dela, »naloga hipnotizerja pa je, da jih spremeni v primernejše za nas. V sproščenem stanju hipnoze poiščemo vzrok težave, ga odpravimo, zamenjamo z ustreznejšim.«

Ne le da s tem odpravimo fobije, strahove in neprijetne navade, okrepimo tudi samozavest in ravnamo drugače, saj nas notranji saboter ne ruši več. Ključ za večino naših odzivov in ravnanja je namreč v podzavesti, ki pa je zelo trmasta in navajena na vzorce. »Toda če jih spremenimo, so tudi naše življenjske situacije lažje, saj nas naš podzavestni del podpira,« doda.
 

Notranji saboter

Namen nezavednega saboterja je, da nas zaščiti, nam daje ugodje, nas razbremeni v stresu, vedno nam prinaša tudi kaj pozitivnega, pravi. Težava je, če je pretirano zaščitniški ali smo mi ležerni ter se preveč zanašamo na to notranjo varovalko. Ko nam spodnese tla pod nogami, pojemo nekaj sladkega, nekaj kupimo, se z nekom spremo, da blažimo notranjo napetost. In pri odvisnostih gre prav za to – blaženje notranje napetosti.

»Čustveni del nas pogosto ruši. Četudi z razumom veš, da imaš npr. dovolj hrane, jo kopičiš, saj potrebuješ neko sidro, gotovost. V osnovi gre sicer za preživetveni nagon, toda čustvena stanja potencirajo tvojo potrebo. Če imaš ob tem še vzorec, da ti je mama dala nekaj sladkega, ko si bil žalosten, hkrati pa vemo, da sladko sproži kemično reakcijo zadovoljstva v telesu, se pojavijo težave,« nadaljuje. Zato pri hipnozi delamo na čustvih, ne na razumu.

Ljudje pridejo k njej z določeno težavo, a v hipnozi lahko pride na površje tudi kaj drugega, kar jih blokira. »Po treh, štirih obiskih jih naučim samohipnoze,« pravi Gregorčičeva.

»Ko se pojavi nov problem, ga lahko predelajo sami. V vsakem čustvenem stanju si namreč ustvarimo avtosugestije, ki so lahko zelo močne – ko si jezen, žalosten, tudi dobro razpoložen, misliš, da ti gre dobro ali da ti ne bo nikoli uspelo. In ker si ob tem v hipnotičnem stanju, v katerega zdrsnemo večkrat čez dan, gre prepričanje naravnost v podzavest. Tako se ves čas nalagajo dobra in slaba prepričanja, katera prevladajo, je odvisno od našega značaja, genetike in okolja.«

In nadaljuje: »Vsaka hipnoza je v osnovi samohipnoza. Med zavestnim delom in podzavestjo imamo bariero, ki ji pravimo kritični faktor. Pri hipnozi moramo toliko zamotiti razmišljujoči zavestni um, da preskočimo na podzavest. Hipnoterapevt te usposobi za to, da te lahko neko geslo, stvar popelje prek kritičnega faktorja. Vsadi ti sugestijo, in ko greš sam v hipnozo, samo preskočiš ta faktor, greš v svojo podzavest in si naložiš drugačen vzorec.«

Če torej zamenjamo zapise v podzavesti, se lahko pokažejo zelo močne spremembe. »Ljudje nehajo kaditi, so bolj odločni, imajo boljše odnose, se ločijo, ugotovijo, kaj hočejo, spremenijo način življenja, zamenjajo službo, predvsem pa okolica zazna, da se drugače lotevajo stvari, kljubujejo, znajo reči ne. Ko se okrepljena podzavest poveže še z zavestnim delom in začneš živeti spremembo, pa lahko začneš dosegati cilje, saj si počistil vse, kar te je omejevalo – strahove, fobije, pomanjkanje samozavesti …« sklene.