DUHOVNI NASVET
Jezo spremenite v ustvarjalnost in odločnost
Ognjeno energijo lahko uporabimo koristneje kot za prepir. Povezana je namreč tudi s kreativnostjo, vztrajnostjo in življenjsko strastjo.
Odpri galerijo
Če nam kaj ni prav, lahko to izrazimo z odločnostjo, ne s prepiranjem. FOTO: Lightfieldstudios/Getty Images
Za jezo se skriva ogenj, pravijo duhovni učitelji, a ni treba, da ga uporabiš za to, da nekoga pretepeš ali se verbalno zneseš nad njim. S tem ne narediš ne sebi ne drugim nič dobrega, pametneje pa lahko uporabiš ta ogenj za nekaj kreativnega.
Ogenj namreč izbruhne v tebi in se mora nekako izraziti, ampak mi ga na prvo žogo uporabljamo kot jezo, namesto da bi ga transformirali v nekaj, kar bi nam bolje služilo. Lahko gre namreč tudi v voljo, meje lahko postavljamo tudi z odločnostjo, ne le z agresijo, z mirno energijo, ki izraža, da je dovolj in da si nečesa ne dovolimo več.
S to drugačno energijo jeze se lahko usedemo in pogovorimo, ne pa prepiramo. Če se z nečim ne strinjamo, to izrazimo z argumenti, ne z žaljivkami. Pri tem drugim jasno povemo, česa se ne gremo več. A ni treba, da se naša dejanja napajajo z jezo v njeni prvinski obliki. Ognjena energija prav tako spremlja ljudi z močno voljo, vztrajne športnike, plezalce, ljudi, ko so predani doseganju svojih ciljev. Ne gre za to, da se nikoli ne jezijo, ampak za to, da znajo oni svoj ogenj koristno uporabiti in ga spremeniti v življenjsko strast.
Naučiti se moramo, kako ga transformiramo, in se zavestno ustaviti, preden bruhne iz nas na nezdrav način. Ogenj namreč nima meja in ne moremo ga zadržati, zato se mora nekako izraziti. A če gremo v to z zavedanjem, je ogenj lahko naša strast. Že kot otroci smo bili sicer navajeni, naj se ne jezimo, tlačili so naš ogenj nazaj. Zlasti deklice so morale biti pridne, z vsemi delati lepo, vse samo dajati ne glede na to, ali kaj dobijo nazaj, poskrbeti za druge, one pa niso pomembne, saj imamo določene predstave, kako naj bi se otroci obnašali in kaj bi počeli. A to povzroči, da ta silna energija, ki prihaja iz prve čakre, našega nezavednega, ostaja v nas.
Seveda moraš jezo včasih tudi izbruhati, če je ne znaš ali ne zmoreš oplemenititi, ozavestiti in preobrniti. Najslabše je namreč, če ostane v telesu. Takrat gremo v gozd, tečemo, se skričimo ali tolčemo po tleh ali v boksarsko vrečo. Najslabše je namreč, da gre jeza v napačno smer, namesto da bi bila kreativna in šla v voljo in odločnost. Ko začutiš svoj ogenj, se tako ne sprašuješ, od kod je prišel, samo preusmeriš ga s svojo zavestjo. Če pa jeza pogosto izbruhne na plan, je lahko povezana s človekovo ujeto energijo, prepričanjem, nečim iz preteklih življenj, ki jo nosimo v svojem energijskem polju kot čustveno blokado. Ta nam onemogoča, da bi reagirali na pravilen način z odločnostjo, ne znamo drugače, zato je smiselno, da jo predelamo s pomočjo terapevta.
Ogenj namreč izbruhne v tebi in se mora nekako izraziti, ampak mi ga na prvo žogo uporabljamo kot jezo, namesto da bi ga transformirali v nekaj, kar bi nam bolje služilo. Lahko gre namreč tudi v voljo, meje lahko postavljamo tudi z odločnostjo, ne le z agresijo, z mirno energijo, ki izraža, da je dovolj in da si nečesa ne dovolimo več.
Če jezo transformiramo v življenjsko strast, lahko premikamo gore. FOTO: Jacoblund/Getty Images
S to drugačno energijo jeze se lahko usedemo in pogovorimo, ne pa prepiramo. Če se z nečim ne strinjamo, to izrazimo z argumenti, ne z žaljivkami. Pri tem drugim jasno povemo, česa se ne gremo več. A ni treba, da se naša dejanja napajajo z jezo v njeni prvinski obliki. Ognjena energija prav tako spremlja ljudi z močno voljo, vztrajne športnike, plezalce, ljudi, ko so predani doseganju svojih ciljev. Ne gre za to, da se nikoli ne jezijo, ampak za to, da znajo oni svoj ogenj koristno uporabiti in ga spremeniti v življenjsko strast.
Naučiti se moramo, kako ga transformiramo, in se zavestno ustaviti, preden bruhne iz nas na nezdrav način. Ogenj namreč nima meja in ne moremo ga zadržati, zato se mora nekako izraziti. A če gremo v to z zavedanjem, je ogenj lahko naša strast. Že kot otroci smo bili sicer navajeni, naj se ne jezimo, tlačili so naš ogenj nazaj. Zlasti deklice so morale biti pridne, z vsemi delati lepo, vse samo dajati ne glede na to, ali kaj dobijo nazaj, poskrbeti za druge, one pa niso pomembne, saj imamo določene predstave, kako naj bi se otroci obnašali in kaj bi počeli. A to povzroči, da ta silna energija, ki prihaja iz prve čakre, našega nezavednega, ostaja v nas.
Seveda moraš jezo včasih tudi izbruhati, če je ne znaš ali ne zmoreš oplemenititi, ozavestiti in preobrniti. Najslabše je namreč, če ostane v telesu. Takrat gremo v gozd, tečemo, se skričimo ali tolčemo po tleh ali v boksarsko vrečo. Najslabše je namreč, da gre jeza v napačno smer, namesto da bi bila kreativna in šla v voljo in odločnost. Ko začutiš svoj ogenj, se tako ne sprašuješ, od kod je prišel, samo preusmeriš ga s svojo zavestjo. Če pa jeza pogosto izbruhne na plan, je lahko povezana s človekovo ujeto energijo, prepričanjem, nečim iz preteklih življenj, ki jo nosimo v svojem energijskem polju kot čustveno blokado. Ta nam onemogoča, da bi reagirali na pravilen način z odločnostjo, ne znamo drugače, zato je smiselno, da jo predelamo s pomočjo terapevta.
