Kako se soočiti z ljubosumjem in čustvenimi ranami

Vsa čustva, ki jih zaznavamo kot neprijetna in prijetna, delujejo za nas, njihov namen je, da poskrbijo za naš obstanek, preživetje, razvoj. Tudi ljubosumje je glede na svojo biološko-evolucijsko funkcijo tu z razlogom, čeprav ni prijetno za doživljanje. Težnja, da odstraniš konkurenco, s katero tekmuješ za partnerja, da imaš lahko otroke, je biološko logična. Toda pretirano okrepljeno je, če iz otroštva nosimo občutek, da se moramo boriti za mamo z drugo osebo, bratom ali sestro, in da nam je ne uspe dobiti samo zase, kar povzroči močno čustveno reakcijo. Pozneje v življenju se občutek aktivira in prenese. Seveda smo ljubosumni na drugo osebo okoli človeka, ki nam je všeč, toda če nosimo še bolečo izkušnjo, se doživljanje in odzivanje potencirata. Bolno ljubosumni smo sposobni narediti vse, o čemer beremo v črni kroniki, ker ne zmoremo prenesti tolikšne bolečine.

Če se najdeta dve osebi, katerih rani podpirata druga drugo, lahko odnos tudi dobro deluje. Poklopimo se v potrebah – nekdo skrbi za nekoga, drugi pa želi, da nekdo skrbi zanj. Ti mehanizmi, slabi ali dobri, pa nam povzročajo težave. Čustvene rane zahtevajo delo na sebi, zavedanje, da delujejo v nas in da nismo krivi ali slabi, če jih imamo.

Ženska, ki ima veliko potrebo, da je partner ob njej, na primer v prvem letu starosti ni dobila zadosti fizičnega stika in telesne bližine. Zdaj se počuti slabo, ko partner odide. Toda ko razume, kaj se ji dogaja in da mora nekaj narediti, da ne bo več nesrečna, začne prevzemati odgovornost za svoja stanja in obnašanje. Hkrati partner vidi, da ženo njegova odsotnost resnično fizično boli, in ugotovita, kaj lahko popravita – da ona ni jezna nanj in je ne boli, on pa ohrani samostojnost, pravijo psihologi.