Kakšen je prehod duše v telo?

Po spočetju med dušo in oplojenim jajčecem nastane energijska povezava. Pred rojstvom lahko sicer duša vstopa v razvijajoči se zarodek v materinem trebuhu in izstopa iz njega. Ko raste v materi, duša začuti, kako jo vleče v telo, in postopoma se zave te povezave; nastajajoče telo na lepem prevzame močan tok zavestne energije. Duša izgubi zavest in se postopoma prebuja v telesu. Ta močni blisk zavesti je hkrati trenutek, ko plod oživi.

Tudi po porodu se lahko še ne dokončno zasidra v telesu. Del dojenčkove zavesti je lahko še vedno v duhovnem svetu in težko se odtrga od duhovnih prijateljev ter čustva prenese na sedanje starše. Še šest mesecev lahko odhaja in prihaja, saj se nekatere duše težko navadijo na spremembo. V nekaterih primerih pa lahko duša vstopi v zarodek že ob spočetju in ga ne zapušča več. Mogoče je tudi, da si duša po rojstvu premisli in odide, saj spozna, da okolje vibracijsko ne ustreza njenim potrebam. Če se to ujema s potrebo staršev po karmični izkušnji splava ali mrtvorojenega otroka, se zgodi prav to.

Duša se mora namreč roditi ob pravem času, na pravem kraju in primernim staršem. Ko otrok prvič zadiha, je astrološko programiran za življenje z eteričnim omrežjem, ki ga ohrani celotno inkarnacijo. Ta nakazuje lekcije, ki se jih mora naučiti. Enak vzorec je mogoče prebrati tudi v avri oziroma posameznikovem eteričnem polju. Glede na to, da astrološki zapisi vključujejo vso karmično preteklost, sedanjost in prihodnost, je ključno, da se otrok rodi v določenem trenutku. Duša se rodi v telo, opremljena z vsem, kar potrebuje za izpolnitev svoje naloge.

Nekateri starši potrebujejo izkušnjo samohranilstva ali rejništva, da uravnovesijo karmo iz preteklega življenja, ko so se odrekli otroku. Tudi biološka mama lahko potrebuje izkušnjo, s katero uravna karmo ali izpolni lekcijo, morda da spusti žalost, ki se je oklepa ob odpovedi otroku.
Duše, ki jih mati zapusti, izkusijo rezanje najpomembnejših medčloveških vezi. Morda so v preteklem življenju zavračale materinsko vez s svojim otrokom, ga zavrnile ali izkoriščale, zato doživljajo izkušnjo zavrnjenosti, da bi razumele, da to ni po božjem načrtu.

Po drugi strani lahko posvojiteljica v tem življenju išče materinsko izkušnjo. Čeprav ji ni uspelo zanositi po naravni poti, ji je vseeno dana priložnost za izkušnjo vzgajanja otroka. Kadar nadomestna mati zavrne, da bi oddala otroka, se sproži njen dušni spomin, ko ga vidi in se začne zavedati, da je njen. Ne glede na to, da jo veže pogodba, tega ne more ignorirati. Morda je univerzalni načrt, da otrok ostane z biološko materjo.