Karma in duhovni zakoni

Guruji karmične zakone ilustrirajo z naslednjo zgodbo. »Karma je kot škatla. Če naredimo nekaj dobrega, odložimo vanjo nekaj dobrega. Če naredimo nekaj slabega, damo vanjo nekaj slabega. Karma je vesoljna sila, ki nam deli stvari iz škatle. Če smo torej vanjo položili več dobrega, imamo boljše možnosti, da nam bo ponudila nekaj dobrega.« In kateri so glavni duhovni zakoni, ki se jih pri tem velja držati?

Zakon sprejemanja pravi, da nikoli ne moremo ničesar spremeniti, če stanja najprej ne sprejmemo. Če na nasprotnike gledamo kot na sovražnike, nismo osredotočeni na širšo karmično sliko in ne moremo napredovati. Zakon ustvarjanja uči, da se življenje ne odvija samo od sebe, ampak vključuje naše sodelovanje. Okolje, ki nas obdaja, nam ponuja namige, usklajene z našo notranjostjo, zato moramo vedeti, kaj hočemo, in se obdati z ljudmi in stvarmi, ki jih želimo. Zakon rasti pravi, da napredujemo in se razvijamo, če se spreminjamo mi, ne ljudje in stvari okoli nas. Sami spodbujamo svojo rast, napredek je v nas, ne zunaj nas.

Ko spremenimo svoje srce, spremenimo svoj svet. Zakon odgovornosti pa, da če je nekaj v našem svetu grozno narobe, je to odraz nečesa, kar je grozno narobe v naši notranjosti. Vse, kar nas obdaja, je naše zrcalo, mi pa zrcalimo iz sebe svojo okolico. Odgovorni smo zase in za svet okoli nas. Zakon povezanosti odraža, da je vse v vesolju povezano. Zunaj nas, znotraj nas, ljudje, predmeti, dogodki, preteklost, sedanjost, prihodnost itd. Zakon dajanja uči, da ko daješ, prejemaš. Če so tvoja vrata zaprta, si skop, zaprt vase in se držiš nazaj, ne more nič dobrega priti v tvoje življenje. Če si odprt in daješ svojo energijo v svet, se ti vrača.