Duhovna modrost: kolektivna prepričanja
Vsi narodi imamo v podzavesti določena prepričanja in vzorce, ki so se oblikovali na podlagi izkušenj in dogodkov skozi zgodovino ter se zapisali v celične spomine kot kolektivne travme, zato nas veliko misli, da nismo vredni, dovolj dobri, da moramo sami narediti vse ...
S temi nezavednimi predpostavkami ves čas ponavljamo podobne življenjske scenarije, ker jih ne predelamo. Zato moramo začeti graditi nove zgodbe in se zavedati, da imamo lahko ljubeče in harmonične odnose, pravijo duhovni učitelji in dodajo, da prav zato v tem času doživljamo toliko družbenih napetosti.
Težko nam je, ker spreminjamo stare vzorce, a moramo razumeti, da mora biti tako, da lahko sledi sprememba. Del družbe, ki še ni prebujen, mora priti do večje zrelosti, ne biti več pripravljen delati, kar mu kdo reče, ampak se zavedati, da si želi bolj pravične družbe. Ko bo kolektivno to pretehtalo, se bodo stvari spremenile, pravijo in dodajajo, da je pri tem pomembno, da si dovolimo živeti svojo resnico in spoštujemo resnico drugih, dokler je ta v najvišje dobro vseh in z njo nikogar ne ogrožamo.
K tistim, ki vztrajajo v ločenosti, dvojnosti in tretji dimenziji, pristopimo s kazanjem dobre prakse. Nesmiselno bi bilo preveč posegati v njihovo resnico, saj bi to razumeli kot agresijo oziroma bi bili prizadeti, zaradi njihovih vzorcev in prepričanj bi dosegli nasprotni učinek. Zato jih sočutno počasi vabimo k sebi, nikoli pa ne posegamo vanje ali jim rečemo, da narobe razmišljajo. Vse je namreč v energiji, s katero se dotaknemo drugih.
