Kritizirajte vedenje, ne človeka
Nihče ne posluša kritike na svoj račun popolnoma ravnodušno. Ne glede na to, ali je utemeljena ali ne, jo težko prebavimo. A kljub temu je v odnosih ključnega pomena, saj deluje kot regulator med našimi željami in potrebami in željami in potrebami drugih.
Sposobnost izraziti kritiko konstruktivno in zmerno temelji na medsebojnem zaupanju, da nas ima oseba, ki kritizira, še vedno rada oziroma nas spoštuje ter zna izpostaviti tako naše prednosti kot slabosti, pravijo psihologi. Takšna kritika je tako manj boleča in lahko doseže svoj namen – to je spremeniti moteče vedenje osebe. Otroci denimo samodejno ločujejo med osebo in njenim ravnanjem – če tega ne storimo in se neprimerno odzovemo, je to druga točka morebitnih sporov ob podajanju kritike. Otroci tako ne rečejo »zloben si«, ampak, »kar si pravkar rekel, je zlobno«. Ločevanje med osebo in njenim ravnanjem je ključno, če želimo podati konstruktivno kritiko, ki ne bo razdrla odnosa z osebo ali prizadela njenih čustev. Po drugi strani je bistveno, da se prejemnik kritike zaveda, da »udarec« ne leti nanj osebno, ampak na določeno njegovo motečo ali neprimerno navado.
Kako kritizirati?
Ko koga kritiziramo, ohranimo očesni stik z njim. Opazujmo, kako se odziva. Če vidimo, da smo prizadeli njegova čustva, omilimo kritiko oziroma nemudoma prekinimo kritiziranje. Preden koga kritizirate osebno, je najbolje, da si postavite vprašanja: katere občutke ta oseba sproža v meni; katero njeno ravnanje želim, da spremeni; je sploh sposobna spremeniti, kar me moti? Če koga kritiziramo zaradi nečesa, česar ne more spremeniti, je vse skupaj jalova naloga, ki se je nima smisla lotiti.
Prav tako se izogibajte besedam nikoli in vedno, svarijo psihologi. »Nikoli me ne poslušaš.« Raje povejte, kaj vas moti v tem trenutku, ne da raztegnete problematiko na »vedno počneš to tako«, sicer bo oseba slišala, da ste se spravili nanjo na splošno. Ključno je, da ne omajamo človekovega občutka lastne vrednosti in se izognemo jezi ali sramu. Če ste kritizirani sami, se ne odzovite takoj. Predihajte občutke in jih ozavestite, šele nato se posvetite odzivu do osebe. Tudi vi postavljajte vprašanja, kot je na primer »kaj misliš s tem?«. Tako situaciji odvzamete naboj in dobite priložnost, da predelate svoja impulzivna čustva. Recite: »Tega se nisem zavedal. Naj premislim o tem.« In odidite.
Zavedajte se, da je odnos vedno dvosmerna cesta. Oseba ni zlobna do vas, ampak želi ustvariti boljše razmere za odnos. Zato ne podirajte vseh mostov, ampak dajte kritiki možnost, da se iz nje česa naučite.
