Martin Kojc: ničesar ne smemo izsiliti
Martin Kojc je bil psiholog, hipnotizer in filozof. Sprva je deloval kot psihoterapevt, nato pa je razvil metodo, ki je vključevala hipnozo in sugestijo, s katero je ljudem pomagal odpravljati bolezni. Svoje teorije je najprej preizkusil na sebi. Njegovo najbolj znano delo je Učbenik življenja iz leta 1935, v katerem razkriva moč sugestije in prepričanj.
»Sugestija učinkuje, samo če jo sprejmemo brez vsakega dvoma in če je človek neveden,« opozarja na moč zunanjih informacij, ki predstavljajo podlago za napačne misli. »Zdravila, čaji, čarovna sredstva, zagovori itd. so le sredstva, s katerimi naj bi v bolniku vzbudili prepričanje, da bo ozdravel. Če verjame vanje, mu pomagajo. Če ne, pa mu ne, kajti bolezen lahko zdravi samo notranje prepričanje o ozdravitvi,« pojasnjuje.
Poudarja, da si večino nevšečnosti zakuhamo sami s plavanjem proti toku, namesto da bi spoznali, da je naša usoda določena in se nič ne more zgoditi brez volje prasile, ki se izraža kot naše želje. Šele ko nas ne skrbi več za prihodnost, nehamo s svojo voljo motiti njeno delovanje, posledično pa želeno pride samo od sebe.
»Pri napačno usmerjenem prepričanju ali če hočemo izsiliti želeno, opazimo spremljajoče pojave, kot so strah, nemir, skrb, nezadovoljstvo, upanje, pričakovanje, hrepenenje, zavist, žalost, jeza, bes, sovraštvo. Ko gojimo katerega teh nagibov, hočemo nekaj izsiliti, saj smo prepričani, da se bo zgodilo nekaj nezaželenega. Toda s tem gradimo ravno nasprotno od tega,« opozarja.
Vmešavanje volje in skrbi nas vodi v pogubo, rešitev pa je zavedanje, da vse deluje v naš prid kot podaljšek prasile. Usodi pustimo prosto pot z zavedanjem, da je vsaka bolezen, neuspeh, nezaželeno samo most k razvoju in napredku.
»Huda prevara je misel, da ima človek svobodno voljo in lahko doseže vse, kar hoče,« meni Kojc. »Zaupati prasili pomeni, da ji prepustimo izpolnitev vseh želja, kar se kaže v notranjem miru. Pri tem naša volja miruje, ker ve, da se bo vse, kar si želi, na koncu zgodilo.«
Drugi ključ je ljubezen. »Dokler nekaj ljubimo, nas to ne more nikoli razočarati. Z vzpostavitvijo ljubezni do okolice se rodi dobro in želeno, kajti ljubezen lahko vzbudi samo ljubezen. Kar ljubimo, nas mora po duhovnih zakonih dvigati, kar sovražimo, pa nam zmore samo škodovati. Zato moramo svojo usmerjenost do okolice naravnati na ljubezen, razumevanje in uvidevnost ter živeti v harmoniji s svetom,« poudarja. Tako odvzamemo zlu naboj, da se počasi spremeni v dobro.
»Kjer vladajo ljubezen, popolna harmonija in zaupanje, ne more biti nobene bolezni ali nesreče. Svet nam našo harmonijo vrača z obiljem in srečo. Če pa se človeška volja sebično poganja za izpolnitvijo, deluje v nasprotno smer, kar povzroča bolezen, nesrečo, stisko in obup,« opozarja.
