REGRESIJA
Med enim in drugim življenjem
Po smrti in pred naslednjim življenjem ostanemo v svetu duš. Vodniki nam pomagajo analizirati, kar smo se naučili na Zemlji.
Odpri galerijo
Običajno imamo enega ali dva vodnika, više razvite duše jih ne rabijo.
Michael Newton, ameriški raziskovalec preteklih življenj, je na 7000 primerih odkril, da se utelešajo tako zelo mlade duše, ki pridejo prvič na Zemljo, pa vse do naprednih, za katere niti ne bi bilo nujno, da so tu, ker nimajo neporavnane karme, a so prišle služit človeštvu in so pravzaprav prostovoljke.
V nasprotju s splošnim prepričanjem lahko prepoznamo mlade duše po tem, da običajno zlahka dobijo denar in nimajo veliko težav v življenju, vse samo prihaja k njim, starejše pa so po navadi tiste s številnimi preizkušnjami, lahko celo s telesnimi hibami, ki zavestno sprejmejo tako življenje, da bi čim prej poravnale karmo in duhovno rasle. Vse druge so nekje vmes – ni jim vedno lahko, a se zmorejo prebiti skozi življenje, nimajo najboljšega telesa, a niso nenehno v težavah …
Dodaja, da se ljudje na primer pogosto bojijo, da bodo v regresiji odkrili, da so bili v preteklem življenju Hitler. Toda četudi si bil, je ključno, kakšno je tvoje življenje zdaj. Si kaznovan? Običajno ne. A bolj kot za kaznovalno načelo in pokoro gre za to, da se lahko v naslednjem življenju učimo druge plati zgodbe, če se seveda naša duša odloči za to. Ljudje, ki zlorabljajo moč, se po svoji volji znajdejo na drugi strani izkušnje, a to ni kazen, ampak odločitev.
Zato tudi ne smemo kriviti drugih za njihova dejanja, saj se s tem ne rešimo teme, le ustvarimo še več ločenosti in polarnosti. Temo in zlo lahko presežemo le, če tisti, ki so sposobni ohranjati svetlobo, stopijo skupaj. Duhovni učitelji namreč dokazujejo, da ko so na oblasti tirani ali avtoritarna vlada, zadostuje že predana skupina petih ljudi, da to spremeni.
Newton je zapisal, da če se duša ubije trikrat zapored, gre v svetu duš na zdravljenje in mora zaceliti svoje rane. Pričevanja ljudi iz regresije pa kažejo, da ko je bil denimo pri nekom samomor posledica groznega otroštva, je njegov vodnik svetoval zdravljenje, nato pa je sledilo obžalovanje duše za svojo odločitev, da ni ravnala drugače, da ni ostala tam, saj tako ni v celoti dojela zastavljene lekcije, ker je prej odšla. Zanimivo je, da je drugače pri evtanaziji, ko ni v svetu duš nikoli nobene sodbe o tem, da si predčasno odšel, ko fizično telo ni zmoglo več.
Običajno sicer ne pridemo na Zemljo sami, pravi Newton, ampak imamo tu nekaj ljudi, tri ali štiri iz svoje dušne skupine, lahko pa tudi samo enega človeka. So pa tudi duše, ki pridejo same, in včasih je to njihova lekcija – zares osamljeno življenje. Seveda trpijo, ker smo bitja odnosov, a to so si zavestno izbrale, ker ne želijo ustvariti nove karme ali ker so prišle s pomembnim poslanstvom, na primer vzdrževanje visokih vibracij in prebujenje ljudi na Zemlji, zato je njihovo zasebno življenje postranskega pomena.
Lahko so si bili v preteklih življenjih tudi zelo blizu s svojo skupino in se spraševali, kako je, če pridejo sami, si želeli tovrstno izkušnjo. A tu vseeno čutijo primanjkljaj. Ko spet srečajo svoje duše v svetu duš, sledi olajšanje. Oddahnejo si, ko vidijo, da je tam nekdo zanje, tu pa imajo lahko medtem odnos z nekom, ki je sprejemljiv, čeprav ni njihova sorodna duša.
Duhovnih vodnikov po drugi strani nimamo več vsi, saj so nekatere duše lahko že same vodniki oziroma jih ne potrebujejo več.
Tako poročajo naravnost skupini vodnikov, saj nimajo več potrebe po vodenju. Ko te napredne duše umrejo, tudi same naredijo analizo življenja, ne čakajo na nikogar in ne potrebujejo pomoči pri tem. S svojo dušno skupino se pogovorijo, a ne potrebujejo vodnika kot učitelja. Običajno imajo ljudje sicer enega ali dva duhovna vodnika, s katerima lahko v življenju komunicirajo tako, da umirijo um, kar pomeni, da zamenjajo frekvenco možganskih valov.
Nekateri vodniki delajo tudi skozi sanje. Večina ljudi ve, kdaj imajo res pomembne sanje, to so pogosto lahko vodniki. Druge možnosti so še meditacija in mir, ko lahko spregovori višja zavest, tudi ko smo v naravi.
Med enim in drugim življenjem duše ostanejo v svetu duš, kjer srečajo svoje sorodne duše in duhovne vodnike, analizirajo preteklo in načrtujejo prihodnje življenje. FOTOGRAFIJI: Guliver/ Getty Images
V nasprotju s splošnim prepričanjem lahko prepoznamo mlade duše po tem, da običajno zlahka dobijo denar in nimajo veliko težav v življenju, vse samo prihaja k njim, starejše pa so po navadi tiste s številnimi preizkušnjami, lahko celo s telesnimi hibami, ki zavestno sprejmejo tako življenje, da bi čim prej poravnale karmo in duhovno rasle. Vse druge so nekje vmes – ni jim vedno lahko, a se zmorejo prebiti skozi življenje, nimajo najboljšega telesa, a niso nenehno v težavah …
Dodaja, da se ljudje na primer pogosto bojijo, da bodo v regresiji odkrili, da so bili v preteklem življenju Hitler. Toda četudi si bil, je ključno, kakšno je tvoje življenje zdaj. Si kaznovan? Običajno ne. A bolj kot za kaznovalno načelo in pokoro gre za to, da se lahko v naslednjem življenju učimo druge plati zgodbe, če se seveda naša duša odloči za to. Ljudje, ki zlorabljajo moč, se po svoji volji znajdejo na drugi strani izkušnje, a to ni kazen, ampak odločitev.
Zato tudi ne smemo kriviti drugih za njihova dejanja, saj se s tem ne rešimo teme, le ustvarimo še več ločenosti in polarnosti. Temo in zlo lahko presežemo le, če tisti, ki so sposobni ohranjati svetlobo, stopijo skupaj. Duhovni učitelji namreč dokazujejo, da ko so na oblasti tirani ali avtoritarna vlada, zadostuje že predana skupina petih ljudi, da to spremeni.
Duše naredijo samomor
Newton je zapisal, da če se duša ubije trikrat zapored, gre v svetu duš na zdravljenje in mora zaceliti svoje rane. Pričevanja ljudi iz regresije pa kažejo, da ko je bil denimo pri nekom samomor posledica groznega otroštva, je njegov vodnik svetoval zdravljenje, nato pa je sledilo obžalovanje duše za svojo odločitev, da ni ravnala drugače, da ni ostala tam, saj tako ni v celoti dojela zastavljene lekcije, ker je prej odšla. Zanimivo je, da je drugače pri evtanaziji, ko ni v svetu duš nikoli nobene sodbe o tem, da si predčasno odšel, ko fizično telo ni zmoglo več.
Običajno sicer ne pridemo na Zemljo sami, pravi Newton, ampak imamo tu nekaj ljudi, tri ali štiri iz svoje dušne skupine, lahko pa tudi samo enega človeka. So pa tudi duše, ki pridejo same, in včasih je to njihova lekcija – zares osamljeno življenje. Seveda trpijo, ker smo bitja odnosov, a to so si zavestno izbrale, ker ne želijo ustvariti nove karme ali ker so prišle s pomembnim poslanstvom, na primer vzdrževanje visokih vibracij in prebujenje ljudi na Zemlji, zato je njihovo zasebno življenje postranskega pomena.
Lahko so si bili v preteklih življenjih tudi zelo blizu s svojo skupino in se spraševali, kako je, če pridejo sami, si želeli tovrstno izkušnjo. A tu vseeno čutijo primanjkljaj. Ko spet srečajo svoje duše v svetu duš, sledi olajšanje. Oddahnejo si, ko vidijo, da je tam nekdo zanje, tu pa imajo lahko medtem odnos z nekom, ki je sprejemljiv, čeprav ni njihova sorodna duša.
Duhovnih vodnikov po drugi strani nimamo več vsi, saj so nekatere duše lahko že same vodniki oziroma jih ne potrebujejo več.
Običajno imamo enega ali dva vodnika, više razvite duše jih ne rabijo.
Tako poročajo naravnost skupini vodnikov, saj nimajo več potrebe po vodenju. Ko te napredne duše umrejo, tudi same naredijo analizo življenja, ne čakajo na nikogar in ne potrebujejo pomoči pri tem. S svojo dušno skupino se pogovorijo, a ne potrebujejo vodnika kot učitelja. Običajno imajo ljudje sicer enega ali dva duhovna vodnika, s katerima lahko v življenju komunicirajo tako, da umirijo um, kar pomeni, da zamenjajo frekvenco možganskih valov.
Nekateri vodniki delajo tudi skozi sanje. Večina ljudi ve, kdaj imajo res pomembne sanje, to so pogosto lahko vodniki. Druge možnosti so še meditacija in mir, ko lahko spregovori višja zavest, tudi ko smo v naravi.
