Mediji razkrivajo pogled v onstranstvo
Mediji pravijo, da ima onstranstvo več nivojev, tako tudi duše preminulih ne gredo na istega, odvisno od njihovega razumevanja in znanja. Na nižji astralni ravni so denimo duše, ki so bile zelo negativne - kriminalci, ljudje s temno dušo ...
Ko umremo, na Zemlji ostaneta ego in telo, duša pa gre v astralni svet ter odnese s seboj čustva, hotenja, značaj, tudi določene želje, na primer da bi živeli ob morju. Astralni svet je kopija zemeljskega, bivanje tam je podobno temu, ki ga poznamo, duše si uredijo podobno okolje kot na Zemlji, ustvarijo kopijo vsega, saj lahko živijo vse, kar so si želele, brez skrbi, časovnih omejitev ...
Z njimi lahko komuniciramo prek vodnikov. Del duše gre namreč v telo, del pa vedno ostane zgoraj kot višji jaz. Če iščemo povezavo z višjim jazom prek intuicije, lahko tako sledimo tudi načrtu, ki smo si ga sami začrtali za to življenje. V življenjih se vedno srečujemo z istimi ljudmi, svojo dušno skupino. Nekateri so naši veliki podporniki, povezani z nami s čisto iskreno ljubeznijo, drugi veliki učitelji, s katerimi imamo na Zemlji naporne odnose, jih ne maramo, a se prek njih največ naučimo. Z njimi imamo dušni dogovor, da nam bodo pomagali nekaj doseči, rasti, čeprav nam v fizičnem svetu povzročijo veliko težav.
Podpornike spoznamo po energiji, po očeh, začutimo domačnost ob človeku, kot da ga poznamo od nekdaj. Za karmični odnos pa je značilno, da se lekcije nikakor ne moremo rešiti, odnos se sprosti, šele ko se lekcija zaključi. Znak je tvoj notranji mir. Dokler te nekdo vznemirja, zadeva ni končana. Ko si pomirjen z njim, pa je lekcija usvojena, energija se obrne in stvari začnejo teči.
Duše zadržujemo tu iz lastne želje, bolečine, s svojimi čustvi jim onemogočamo prehod v onstranstvo, zato nočejo oditi, dokler jih nismo pripravljeni spustiti. Želijo si namreč, da ne trpimo, s tanko nitjo jih držimo, vlečemo nazaj, in šele ko jih spustimo, lahko gredo naprej. Čustva še vedno ostajajo, ampak naše dovoljenje duši, da odide, je tisto, kar potrebuje. Z nami so sicer ves čas, spremljajo nas, posebno v času žalovanja, puščajo nam tudi znake, ki pa jih pogosto ne prepoznamo, ker je žalost premočna.
Zmotno je denimo prepričanje, da so duše ob grobovih. Nasprotno, so ob ljudeh, v domovih, kjer so živeli. Na pokopališču je le fizično telo. Sami pripisujemo grobovom zloveščost, v resnici pa tam čutimo težo žalosti svojcev, temačno, mračno in neprijetno.
In še to: klicanje duhov je lahko nevarno, če ne vemo, kaj delamo, saj odpremo vrata v druge svetove in moramo znati upravljati to, kar pride skozi, oziroma jih znati zapreti in duše poslati v svetlobo, sicer lahko ostanejo tukaj.
