Merkur v izgonu

Prejšnji teden smo govorili o Merkurju v ribah, kjer je tako v izgonu kot na dnu, zato je njegov največji problem logično sklepanje, govoriti in videti resnico ter s tem se pravilno tudi odločati. Merkur je v izgonu tudi v znamenju strelca, le da ima tu drugačne probleme, ki pa ga lahko zbudijo k večji življenjski modrosti.

Merkur v strelcu ima radoveden um, ki želi širiti svoje razumevanje, pogosto mu je v zibelko dan posluh za tuje jezike. S to kombinacijo se ne zniža intelektualna sposobnost. Položaj planeta v izgonu pomeni, da ta ne more neovirano izražati svoje prvotne narave, da je oviran in obremenjen. Merkur predstavlja logiko, razum, sposobnost izražanja, prenašanja znanja, praktičen um, iznajdljivost v vsakodnevnem življenju, strelca pa povezujemo z ideali, ki segajo zelo visoko, saj želi z vzvišenega vidika razumeti življenje. Navadno in preprosto ni zanj. Želi veliko, izjemno, širjenje prek vseh meja.

Tako razmišlja kot filozof, ki išče večje resnice. Tako akademsko naravnan spregleda zdravorazumske modrosti in se ne zna prilagoditi preprostim ljudem in vsakodnevnim situacijam. Velikokrat na veliko modruje drugim, saj gleda na vse idealistično, a ne dovolj praktično, s tem pa izgubi sposobnost drugemu povedati stvari na način, ki bo zanj sprejemljiv in razumljiv. Veliko besed prihaja iz njega, vse so lepe in veličastne, toda v življenju jih ni tako lahko uresničiti.

Merkur je v tem položaju ogrožen, ker ga idealist strelca sili k resnici in neposrednosti, tudi ko bi se on znašel in zadeve povedal, kot so zanj najbolj prav. Drugo je, da je njegovo izražanje tako prefinjeno, da ga redko kdo razume in težko najde sogovornika. A ker zna na vse pogledati optimistično, mu to samo dodaja občutek intelektualne večvrednosti.

Kriza nastopi, ko se zave, da ne zna živeti svojih idealov. Ko trči ob dejstvo, da je, kar je v njegovem svetu prav, daleč od tega, v kar ga je potisnila določena situacija.

Šele v krizi nezavedno prevzame volan in njegov veliki ideal, kako bi on to naredil, se pokaže samo kot filozofija ali intelektualni vidik, ne pa izvedljivo praktično vodilo. In skozi to človeško majhnost, s katero se vsak od nas kdaj sreča, se mu pokaže, da so ideali eno, življenje pa nenehno nastajajoča kreacija, na katero vpliva marsikaj, kar ni v naših rokah. Treba se je prilagoditi, zmanjšati ideale in samo živeti. Pri delu z ljudmi pa pridobiti veliko takta in občutka, do katerega pridemo, le če ozavestimo spontano neomajno izražanje svoje resnice, ki pogosto vdira v svet drugih, tudi ko tam ni dobrodošlo.